BlogUrbanama

Verjamem sicer, da gre trend vse bolj v smer, da bomo vse več iskali odgovore na vprašanja kako naj bom boljši do sebe in še boljši do drugih in drugačnih in da bo vse bolj pomembno in popularno ali sem jaz v redu oseba, ki gledam nase in na ljudi z velikodušnim razumevanjem in ne samo s svojega ozkega zornega kota, kjer stisnjen opazujem svet…

Še danes mi pospeši utrip vse našteto in seznam je vsako leto le še daljši. Ali je to sinov močni stisk moje nadlahti. Ali je to srkanje prosecca v družbi prijateljic. Ali je to šopek, ki si ga sama kupim na tržnici. Ali tesen objem hčerke, ki me obenem tolaži in skrbi in veseli. Ali pesem na radiu, ki mi navlaži oči. In svež rogljiček, ki mi ga…

Vedno, ko nekdo začne govoriti o svoji mami, se njegov obraz v trenutku spremeni. Povezava otroka in mame je tako zelo tesna, tako občutljiva, globoka, polna raznoraznih občutkov, lepih, lahko tudi manj lepih, da v vsakem primeru do svojih mam nimamo nevtralnega odnosa ne glede na to ali je ta pozitiven ali negativen. In naš obraz vedno razkrinka,…

Kako lahko jaz, ki glasno zagovarjam svobodo v vse smeri, hkrati v ključnih trenutkih, v praksi, tako pogrnem na celi črti, ko pošiljam svoji dvanajstletni hčeri signal, da je to, da gre mami na nohte medtem ko ona spremi bratca domov, nekaj kar bi morala skrivati. Najbrž bi morala biti na pomembnem sestanku najmanj z Bruseljskim vrhom, da bi imela…

Številni so v času praznikov sami, brez partnerja, brez svojih otrok (tudi če jih imajo), brez ljubljenih oseb, ki so še leto nazaj obstajale. Ta čas leta nas še posebej sili, da se spopademo s svojimi strahovi, z osamljenostjo, tudi z izgubami in s spremembami, ki so se nam morda pripetile. Praznični čas je najbolj glasen opomnik, ki neposredno in…

Danes, ko je vse na voljo že pri blagajnah in ko torbico s kilavim logotipom lahko kupiš že na pošti, res ni fer, da pričakujemo, da si bodo naši otroci vse tako zelo in zares želeli, kot smo si mi.

Staranje ni prijazno. Zastrašujoče in brutalno je. Pretirana glorifikacija staranja in žensk v zrelih letih je breme. Lepo je, da se hvalimo kako smo zrelejše in pametnejše. Pomirjajoče je, ker bolje vemo, česa si želimo (pa ne samo v postelji), več si upamo, se med seboj hvalimo, tegamo se z womanpower, spodbujamo se, da smo zdaj končno lahko…

Nikomur ne uidejo slabosti, ko se spomni na trepetanje pred kontrolnimi, na potne roke pred tablo, na kamen v želodcu pred izpiti, na dotičnega učitelja, ki ti je storil krivico, na profesorico kemije, ki te več kot očitno ni marala.

Sodobna kultura je precej agresivna do zakona in vse bolj propagira svobodo oziroma zunajzakonsko skupnost. Feminizem nam je vsilil miselnost, da zakon bremza uspeh ženske, materinstvo pa ji predstavlja breme. Naša okolica, socialna omrežja in mediji na veliko spodbujajo samozadostnost žensk in olepšujejo razpadle zakone in celo poveličujejo…

Neuspeh dolgoletne zveze ni niti malo okrnil moje večno neozdravljive romantične duše, ki rada pogleda naokrog skozi rožnata očala, ki pada na osladne filmske scenarije in na pocukrana besedila ob katerih številni zavijajo z očmi. Še vedno precej glasno navijam za ljubezen in trmasto verjamem v idejo o večnosti, v dobrem in v slabem. Zato mi poroke…

Seks nas preveč spominja na našo primarno, surovo, živalsko naravo. In ker ljudje na splošno radi mislimo o sebi, kako zelo razvita bitja smo, visoko civilizirana, se nam ta prvotna funkcija razmnoževanja zdi, kot nekaj zelo primitivnega in sramotnega (o slednjem smo bili tako naučeni v otroštvu). Seks, ki ga povezujemo z ljubeznijo, intimnostjo in…

Lahko imamo najvišje pete, a le redko imamo tako visok položaj, ki je primerljiv z dvanajstimi centimetri. Zato pa ni druge, kot da goreče zagovarjamo same sebe in se podpiramo ter javno in glasno vzklikamo svoja imena in izpostavljamo ta naš womenpower. Ja, ker moramo. Ker je ta naš tresoči, razburjeni glas včasih edino kar imamo in s čimer se…

Vedno sem bila diametralno nasprotje od tega, kar so ljudje pričakovali. Odkar pomnim sem neustrašno hodila po robu ali čez, rada sem šla predaleč, z vso hitrostjo in divje čez rdečo. Vse je vedno moralo biti na maksimumu, izven cone udobja. Jaz sem tista, ki bo čez noč dala odpoved in odpotovala. Jaz sem tista, ki se bo tetovirala, operirala,…

Kdaj nas je doletelo najbolj običajno življenje brez žarometov, zelo organizirano in predvidljivo, ko smo prenehale spati gole v njegovem T-shirtu, ker nas sredi noči potem tako zelo zebe? Kdaj smo pričele z jutranjimi in večernimi rutinami, brez katerih enostavno več ne moremo? Kdaj smo začele nositi zatlačene spodnje majice, ker nam sicer piha…

Ali je to, da se znamo iskreno veseliti uspeha in sreče druge, rezervirano samo za najboljše ženske, ki sploh ne obstajajo? Ali lahko izdavimo, kako je ona danes čudovita, ne da bi se pri tem same počutile ogroženo in ne da bi se ob tem zadušile? Ali smo zmožne dati kompliment boljši (in lepši, če hočete) od sebe brez da bi zgrizli ustnico do krvi?…

Na smrt svojih staršev nikoli nisi zares pripravljen, ne glede na to, v katerem življenjskem obdobju si in ne glede na to, koliko si bil nanje navezan ali koliko si se nanje lahko zanesel. Tvoja vloga otroka, ki ti je bila dodeljena ob rojstvu, se z njihovim odhodom konča in kar naenkrat se počutiš, kot da ti je nekdo izpulil korenine in si ostal…

Otroci vedno poskrbijo, da se preveč ne razlezemo po tistem vabljivem ležalniku, da vedno znova pretirano mahamo z rokami in da ustvarjamo kretnje, ki nam ne naredijo estetske usluge, zato pa s tem vsaj zabavamo turiste, katerim smo tisti moment padli v kader. 

Kar nekaj parov se razide dostojanstveno, brez dramatičnega pakiranja kovčkov v solzah, brez sočnih žaljivk, brez letečih krožnikov.

Mlajše je slajše, kot se reče, morda sem se zato tudi sama v času po ločitvi oklenila tega klišeja in sem se zabavala s precej mlajšimi, ki so se, predvidevam, še odvajali od plenic, ko sem se jaz že poljubljala na petkovem šolskem plesu. Po petnajstih letih monogamnega življenja, sem se veselila spremembe in zabave z impulzivnimi in iniciativnimi…

Z Ano sva sedeli za šankom Orto bara, v ozadju sva poslušali Petrovo orgazmično soliranje, ko me je zadelo in sem ustrelila kot iz topa: „Nujno potrebujem ljubimca!” Kljub klišeju. Saj veste, ločena, nad štirideset, situirana, urejena. In to ta ženska, ki sicer verjame v globoke odnose in ni za površne relacije ter izbira le takšne prijatelje, ki…

Ali nas v zakonu uniči ravno status skupnosti in varnosti, po katerem smo tako hrepeneli? Ker ne eno ne drugo ni vznemirljivo in nas v določeni fazi začne dolgočasiti in si zato natrpamo urnike z novimi hobiji, manično kupujemo vse boljše avtomobile, vse dražje domače ljubljenčke, samozavest si dvigujemo z liftingi, postajamo vse večji deloholiki,…

Ločitev je emocionalni pekel in prinese marsikaj. Dramatiziranje, da bodo otroci zafurani, glorificirano oboževanje prijateljev, ker te držijo pri življenju, nevzdržen občutek zapuščenosti in osamljenosti, nočna cviljenja v povšter, neustavljive solze ob ljubezenskih refrenih in čutnih kitarskih rifih.

Zdaj, ko vemo, da karantena ne bo samo en malo daljši tritedenski predah od vsakdanjega norenja v službo, vrtec, šolo in nazaj domov med zažgane ponve, le ta dobiva vse večje razsežnosti v vse smeri. Baje, da se je potrojila prodaja printerjev, torej bodo od karantene dalje službeni tiskalniki končno malo zadihali, ker bodo ljudje kdaj pa kdaj kak…

Dva tedna nazaj sem se s prijateljico dogovarjala za kavo, ker je ona iz svoje porodniške karantene nujno potrebovala zrak, ki ne diši po previjanju - stokrat - na - dan in nima nikakršnih sledi materinega mleka (njenega) in ker je, najbrž, rabila kavo, ki jo skuha in postreže natakar (ne ona) in pogovor z odraslo osebo izven svojega doma, z mano…

Če prej nikoli ni bilo dovolj časa ali volje za osebno bilanco, ne samo finančno, je definitivno sedaj prišel ta čas za kompletno renovacijo (če to hočeš ali ne), kot mi je to pred dnevi, na prvi dan uradno razglašene karantene, napisala prijateljica. Do nedavnega smo bili v nekakšni centrifugi in smo mislili, da se ne moremo ustaviti. Zdaj smo se,…

Moja Ta Velka in njene prijateljice, njene neustrašne sestre, BFF, njene somišljenice, so pri svojih osmih letih veliko bolj revolucionarne od mene pri mojih enainštiridesetih, od tega, kar sem pa kot oseba predstavljala v njihovih letih, pa sploh! Jaz jim rečem kar - naše male revolucionarke. In to, da se tega svojega širokega bistrega pogleda na…

Že kar nekaj časa nazaj mi je pisala ena moja bralka, sodeč po fotografijah že mamica, in me spraševala, če sem kdaj pisala o temi – imeti ali ne drugega otroka. Jasno mi je, da se ona za drugega ne bi odločala na podlagi enega zapisa, ampak, si pa predstavljam, da bi morda kak novi, še deseti vidik, malce pomagal pri potrditvi njene odločitve. In…

Nisem naklonjena eksperimentiranju. Vsi, ki me poznajo s faksa in še od prej, bodo potrdili, da se še kar isto oblačim, da še vedno nosim pretežno črno, pa še kar isto frizuro, skoraj enak blond odtenek in visoke allstarke (ta petnajste) in še bi lahko naštevala. Pa tudi sicer nisem navdušena nad drastičnimi spremembami, v katerem koli smislu. Za…

Nekatere stvari v življenju so ponavljajoča stalnica in so zato na nek način pomirjajoče, ker so tam za ziher, tudi če so dolgočasno predvidljive ali slabe. Recimo postrežba v Čolnarni - ta je ena taka stalnica, ki res nikoli ne razočara - vedno je enako katastrofalna, porazna in nasploh slaba v vseh pogledih, če ji napopam zelo milo etiketo. In…

Najbrž se mi že malo blede od vseh teh rdečih srčkov na prodajnih policah, da že cel dan razmišljam, kako si je letos Brad Pitt brez dvoma zaslužil oskarja, če nič drugega ali pač, okej, predvsem zaradi tiste nepozabne scene na strehi, kjer je, brez besed (kar nikakor ni enostavno!), pokazal vse svoje igralske talente in ki bo zagotovo zapisana v…