POROKA, DA! POROKA, NE?
Obleka do tal, razporek do svilenih hlačk, plapolajoči prosojni šifon, odtenek dusty rose. Vzela jo bom. Sezona porok se je začela in komaj čakam soboto, ko se bosta poročila najina prijatelja. Od nekdaj obožujem poroke in vse po vrsti so mi všeč – tiste nepremišljene, sklenjene v Vegasu, pa tiste klasične z dvesto svati in tiste najbolj romantične, ki se zgodijo v strogi intimi ali celo na skrivaj.
Poroke me vedno čustveno razorožijo. Nekaj tako zelo privlačnega je v tem samem dejanju, da se že od nekdaj navdušujem nad vsem cirkusom, ki se dogaja ob porokah. In zagotovo je nekaj na tem, zakaj v filmih in knjigah poroke tako glorificiramo, kljub dejstvu, da veliko zakonov razpade, še preden jim dostavijo poročni album v treh izvodih.
Jaz nisem nikoli dvomila v to, da se ne bi poročila in da ne bi vsaj enkrat doživela te izkušnje z izbiranjem obleke v poročnih salonih in s sestavljanjem playliste za DJ-ja. Zaročena sem bila, hm, ne vem, mogoče enkrat, dvakrat, morda trikrat? Ali štejejo tudi zaroke, ki se zgodijo v trenutku okajene šibkosti in zgolj zaradi efekta romantičnih kulis nočnega Pariza? Ali je bil to morda Peterburg? Ne spomnim se več. Skratka, poročena enkrat, ločena enkrat. To pa vem zagotovo.
Kljub lastnemu neuspehu ostajam nepopravljiva in glasna zagovornica porok. Če bova skupaj sedeli na kavi in bo na pladnju poroka, te bom jaz zagotovo z največjim entuziazmom prepričevala, da je ves čas in denar, ki ga potratiš za ta dogodek, in ves kaos, ki te mesece veseli in te hkrati spravlja ob živce, nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi. Ker poročiti se je enostavno – lepo.
Seveda en dokument ne more popraviti odnosa, ki je mlahav. Papir pač ne more biti odgovoren in niti ne zaslužen za vajin odnos. Če pa se imata dva rada, pa vaju morda ravno ta papir dodatno poveže na nek nepojasnjen način. Nekaj posebnega je, ko lahko rečeš – moj mož ali moja žena. Morda ta intenziven občutek pripadnosti, sprejetosti? Prijateljice vedno nekako s ponosom uporabljajo sintagmo – moj mož.
A sodobna kultura je precej agresivna do zakona in vse bolj propagira svobodo oziroma zunajzakonsko skupnost. Feminizem nam je vsilil miselnost, da zakon bremza uspeh ženske, materinstvo pa ji predstavlja breme. Naša okolica, socialna omrežja in mediji na veliko spodbujajo samozadostnost žensk in olepšujejo razpadle zakone in celo poveličujejo razcvet in ponovno rojstvo ženske, ki se je ločila in se je končno otresla zakonskih dolžnosti in pranja njegovih gat.
Poročenim parom pa hkrati nemalokrat pritiče ta negativna konotacija zdolgočasenosti in občutka ujetosti, zato se vse več mladih odloča za zunajzakonsko življenje. Razlog za to so najbrž tudi travme, ki smo jih doživljali, ko smo v času odraščanja opazovali odnose naših staršev, sorodnikov in sosedov. Nekoč so se poročali vsi, skoraj brez izjeme, in so v zakonu vztrajali, tudi, če je bil jalov, saj druga opcija pravzaprav ni niti obstajala, kot da pač malo stisneš zobe. In seveda se sedaj bojimo, da si bomo s tem, ko bomo podpisali papir, odvzeli svobodo, četudi je svoboda le stanje duha?
Nekaj nam je pa le uspelo. Tradicionalni model zakona v katerem dominira pater familias, ki ima glavno in zadnjo besedo, smo pokopali. Ženske smo se na veliko otresle predpasnikov, ponižnosti in poslušnosti. V modernem zakonu smo celo stopile v ospredje in velikokrat je zadnja beseda ravno naša. Najbrž sedaj z histerično emancipacijo in s kastracijo moških kompenziramo napake iz preteklosti in se maščujemo v imenu naših babic.
Ja, z leti pride do tega, da postajamo vse preveč resno in odraslo skeptični do vsega. Predobro se zavedamo, da nič ne traja večno. Želimo si pripadnosti in svobode obenem. K sreči je ljubezen tista, ki ji bomo kljub njeni zapletenosti vedno znova dali novo šanso. In ljubezen je tista, ki ji bomo vedno znova šepetali filmski «I do!« oziroma ji bomo vedno znova rekli Da, pa tudi če to ne bo ravno pred oltarjem.