Eva 125 objav 0 komentarjev

Z Ano sva sedeli za šankom Orto bara, v ozadju sva poslušali Petrovo orgazmično soliranje, ko me je zadelo in sem ustrelila kot iz topa: „Nujno potrebujem ljubimca!” Kljub klišeju. Saj veste, ločena, nad štirideset, situirana, urejena. In to ta ženska, ki sicer verjame v globoke odnose in ni za površne relacije ter izbira le takšne prijatelje, ki…

Ali nas v zakonu uniči ravno status skupnosti in varnosti, po katerem smo tako hrepeneli? Ker ne eno ne drugo ni vznemirljivo in nas v določeni fazi začne dolgočasiti in si zato natrpamo urnike z novimi hobiji, manično kupujemo vse boljše avtomobile, vse dražje domače ljubljenčke, samozavest si dvigujemo z liftingi, postajamo vse večji deloholiki,…

Ločitev je emocionalni pekel in prinese marsikaj. Dramatiziranje, da bodo otroci zafurani, glorificirano oboževanje prijateljev, ker te držijo pri življenju, nevzdržen občutek zapuščenosti in osamljenosti, nočna cviljenja v povšter, neustavljive solze ob ljubezenskih refrenih in čutnih kitarskih rifih.

Zdaj, ko vemo, da karantena ne bo samo en malo daljši tritedenski predah od vsakdanjega norenja v službo, vrtec, šolo in nazaj domov med zažgane ponve, le ta dobiva vse večje razsežnosti v vse smeri. Baje, da se je potrojila prodaja printerjev, torej bodo od karantene dalje službeni tiskalniki končno malo zadihali, ker bodo ljudje kdaj pa kdaj kak…

Dva tedna nazaj sem se s prijateljico dogovarjala za kavo, ker je ona iz svoje porodniške karantene nujno potrebovala zrak, ki ne diši po previjanju - stokrat - na - dan in nima nikakršnih sledi materinega mleka (njenega) in ker je, najbrž, rabila kavo, ki jo skuha in postreže natakar (ne ona) in pogovor z odraslo osebo izven svojega doma, z mano…

Če prej nikoli ni bilo dovolj časa ali volje za osebno bilanco, ne samo finančno, je definitivno sedaj prišel ta čas za kompletno renovacijo (če to hočeš ali ne), kot mi je to pred dnevi, na prvi dan uradno razglašene karantene, napisala prijateljica. Do nedavnega smo bili v nekakšni centrifugi in smo mislili, da se ne moremo ustaviti. Zdaj smo se,…

Moja Ta Velka in njene prijateljice, njene neustrašne sestre, BFF, njene somišljenice, so pri svojih osmih letih veliko bolj revolucionarne od mene pri mojih enainštiridesetih, od tega, kar sem pa kot oseba predstavljala v njihovih letih, pa sploh! Jaz jim rečem kar - naše male revolucionarke. In to, da se tega svojega širokega bistrega pogleda na…

Že kar nekaj časa nazaj mi je pisala ena moja bralka, sodeč po fotografijah že mamica, in me spraševala, če sem kdaj pisala o temi – imeti ali ne drugega otroka. Jasno mi je, da se ona za drugega ne bi odločala na podlagi enega zapisa, ampak, si pa predstavljam, da bi morda kak novi, še deseti vidik, malce pomagal pri potrditvi njene odločitve. In…

Nisem naklonjena eksperimentiranju. Vsi, ki me poznajo s faksa in še od prej, bodo potrdili, da se še kar isto oblačim, da še vedno nosim pretežno črno, pa še kar isto frizuro, skoraj enak blond odtenek in visoke allstarke (ta petnajste) in še bi lahko naštevala. Pa tudi sicer nisem navdušena nad drastičnimi spremembami, v katerem koli smislu. Za…

Nekatere stvari v življenju so ponavljajoča stalnica in so zato na nek način pomirjajoče, ker so tam za ziher, tudi če so dolgočasno predvidljive ali slabe. Recimo postrežba v Čolnarni - ta je ena taka stalnica, ki res nikoli ne razočara - vedno je enako katastrofalna, porazna in nasploh slaba v vseh pogledih, če ji napopam zelo milo etiketo. In…