Eva 137 objav 0 komentarjev

Nikomur ne uidejo slabosti, ko se spomni na trepetanje pred kontrolnimi, na potne roke pred tablo, na kamen v želodcu pred izpiti, na dotičnega učitelja, ki ti je storil krivico, na profesorico kemije, ki te več kot očitno ni marala.

Sodobna kultura je precej agresivna do zakona in vse bolj propagira svobodo oziroma zunajzakonsko skupnost. Feminizem nam je vsilil miselnost, da zakon bremza uspeh ženske, materinstvo pa ji predstavlja breme. Naša okolica, socialna omrežja in mediji na veliko spodbujajo samozadostnost žensk in olepšujejo razpadle zakone in celo poveličujejo…

Neuspeh dolgoletne zveze ni niti malo okrnil moje večno neozdravljive romantične duše, ki rada pogleda naokrog skozi rožnata očala, ki pada na osladne filmske scenarije in na pocukrana besedila ob katerih številni zavijajo z očmi. Še vedno precej glasno navijam za ljubezen in trmasto verjamem v idejo o večnosti, v dobrem in v slabem. Zato mi poroke…

Seks nas preveč spominja na našo primarno, surovo, živalsko naravo. In ker ljudje na splošno radi mislimo o sebi, kako zelo razvita bitja smo, visoko civilizirana, se nam ta prvotna funkcija razmnoževanja zdi, kot nekaj zelo primitivnega in sramotnega (o slednjem smo bili tako naučeni v otroštvu). Seks, ki ga povezujemo z ljubeznijo, intimnostjo in…

Lahko imamo najvišje pete, a le redko imamo tako visok položaj, ki je primerljiv z dvanajstimi centimetri. Zato pa ni druge, kot da goreče zagovarjamo same sebe in se podpiramo ter javno in glasno vzklikamo svoja imena in izpostavljamo ta naš womenpower. Ja, ker moramo. Ker je ta naš tresoči, razburjeni glas včasih edino kar imamo in s čimer se…

Vedno sem bila diametralno nasprotje od tega, kar so ljudje pričakovali. Odkar pomnim sem neustrašno hodila po robu ali čez, rada sem šla predaleč, z vso hitrostjo in divje čez rdečo. Vse je vedno moralo biti na maksimumu, izven cone udobja. Jaz sem tista, ki bo čez noč dala odpoved in odpotovala. Jaz sem tista, ki se bo tetovirala, operirala,…

Kdaj nas je doletelo najbolj običajno življenje brez žarometov, zelo organizirano in predvidljivo, ko smo prenehale spati gole v njegovem T-shirtu, ker nas sredi noči potem tako zelo zebe? Kdaj smo pričele z jutranjimi in večernimi rutinami, brez katerih enostavno več ne moremo? Kdaj smo začele nositi zatlačene spodnje majice, ker nam sicer piha…

Ali je to, da se znamo iskreno veseliti uspeha in sreče druge, rezervirano samo za najboljše ženske, ki sploh ne obstajajo? Ali lahko izdavimo, kako je ona danes čudovita, ne da bi se pri tem same počutile ogroženo in ne da bi se ob tem zadušile? Ali smo zmožne dati kompliment boljši (in lepši, če hočete) od sebe brez da bi zgrizli ustnico do krvi?…

Na smrt svojih staršev nikoli nisi zares pripravljen, ne glede na to, v katerem življenjskem obdobju si in ne glede na to, koliko si bil nanje navezan ali koliko si se nanje lahko zanesel. Tvoja vloga otroka, ki ti je bila dodeljena ob rojstvu, se z njihovim odhodom konča in kar naenkrat se počutiš, kot da ti je nekdo izpulil korenine in si ostal…

Otroci vedno poskrbijo, da se preveč ne razlezemo po tistem vabljivem ležalniku, da vedno znova pretirano mahamo z rokami in da ustvarjamo kretnje, ki nam ne naredijo estetske usluge, zato pa s tem vsaj zabavamo turiste, katerim smo tisti moment padli v kader.