Vemo, da se žensk, zlasti, ko so že izven študentskega statusa, po letih ne sprašuje. Zato pa jaz kar sama brez zadržka povem, da sem mesec dni nazaj praznovala svoj 46. rojstni dan in s tem vstopila v novo kategorijo pri izpolnjevanju anket in pri nakupovanju kremic 45 plus, ker kontura še zdaleč ni več tako napeta, kot pravijo.
Prvega otroka sem imela pri 32-tih, kar je danes povsem normalno, drugega sem pa rodila tri mesece pred svojim 39-im rojstnim dnevom. V obeh primerih je bil to pravi čas zame, za materinstvo, četudi se je marsikomu zdelo že zelo pozno. Očitno sem morala prepešačiti vse milestones brez otrok in uživati v svoji svobodi, ker bi me še danes mučila, nesvoboda namreč, če je takrat ne bi imela v izobilju. Ker se predobro poznam.
Čeprav se mi zdi, da me materinstvo pomlajuje, saj moram biti v toku in v trendu in v koraku s svojima otrokoma je pa po drugi strani tudi res, da je materinstvo v tridesetih in štiridesetih tudi toliko bolj naporno. Čeprav si starejši in zato bolj formiran, moder, stabilen (hm, no ja) in lahko zato nudiš otroku veliko ali veliko več, pa vendarle nimaš neomejeno količino energije in mladostnih živcev za vsa nočna vstajanja in za balansiranje vseh nalog, ki na dnevni bazi kar padajo z neba. In teh res ni malo. Kot pravi moja prijateljica Kaška se dan z dvema otrokoma, s kariero in skrbjo zase začne v ponedeljek zjutraj in konča v petek zvečer. To je en dolg, neskončen dan, ko vmes ne dihaš kaj dosti. Vikendi so pa spet posebna zgodba zase. V teh časih pa zato vseeno ni več prav nič posebnega, da sem pri 46-tih mama najstnici in drugošolčku in sem zato kar pogosto na otroških igriščih in se kdaj pa kdaj tudi sama spustim po toboganu in brcnem nogometno žogo Like a pro!
Leta ti dajo izkušnje, ljudje ti odebelijo kožo, odnosi ti okrepijo značaj. Pa vseeno, nisem imuna na vse. Glavobol od petkove žurke zdaj zdravim do srede. Zvečer zaspim v desetih stotinkah. Nedrčki in najlonke so brez izjeme push up in shaping. Vsi izdelki za obraz, lase in telo imajo v svojem opisu besede fresh, shine, volume, anti-age, anti-wrinkle, lifting, supreme, premium, filler, serum, hydra in miracle. Fina hrana mi je pomembna. Zgražam se nad plastično embalažo. Zavijam z očmi, ko vidim hrano na kateri piše bio in vegan. Berem deklaracije, z očali za na blizu. Vse pogosteje potrebujem svež zrak in večerni sprehod. Prilagajanje v dobro drugim in v svojo škodo postaja redkost. V družbi so teme, kot so zakisanost, življenjsko zavarovanje, toplice, išias, prehranski dodatki, kredit, avtodom, izgorelost, (pre)draga kolesa, vrtičkanje, botoks, detoks in »prestara sem za tole«, nekaj vsakdanjega. Huh!
Mogoče pa zares še največjo razliko od ‚prej‘ in ‚zdaj‘ vidim v svojem mindsetu. Prej, ko sem nekam prišla, sem razmišljala, kaj si ljudje mislijo o meni in mi res ni bilo vseeno. Zdaj razmišljam ravno obratno – kaj si jaz mislim o njih, o ljudeh, ki jih srečam in si predstavljam, da njim ni vseeno.
Nekatere stvari se pa z leti res niso kaj dosti spremenile. V svoji biti sem še vedno ista jaz, kot sem bila. Seveda z modifikacijo in posodobitvijo primerno letom, navznoter in navzven. Še vedno vstajam med peto in šesto. Še vedno obožujem kavo iz kafetiere. Še vedno sem nežno problematična, ko sem lačna in ko imam PMS, in ko je luna neprava, in ko nimam dovolj časa zase, in ko mi prepečejo biftek, in ko špageti niso skuhani al dente, in ko mi je vroče, in ko ne morem odpreti embalaže, in ko zašteka računalnik in ko ni vse v ravnovesju, in … huh. In še vedno ne maram trajnikov. In še vedno imam premalo čevljev. Še vedno sta črna in bela moji najljubši barvi. Še vedno grem rada ven s prijateljicami, tudi do jutra. Še vedno sem zaletava, evforična in čustvena. Še vedno gledam na svet skozi kreativna pisana očala. Še vedno rada sanjarim. Še vedno ne maram pravil in rada živim z odklenjenimi profili in odprtimi vrati svojega doma.