DIŠEČI DECEMBER
Spet smo se znašli v dih jemajoči praznični evforiji (v anksioznem smislu, seveda), obkroženi z božički, jelenčki, nepogrešljivem LesKrismasAjGevjuMahat in dilemi, kakšna bo letošnja barvna shema novoletne smrekce, darilnega papirja, okraskov, lučk, ročno izdelanih čestitk in domačih piškotov. Z vseh koncev diši po decembru.
Dva ekstrema sta. Nekateri vse več denarja in časa in svojega veselja porabljajo za nakupovanje daril in za ustvarjanje prazničnega vzdušja in so tisti, ki jim gredo tovrstni prazniki vse bolj na živce, ker so povezani z zloglasnim potrošništvom in pa še bolj problematično, s preživljanjem časa z družino, kar za nekatere ne pomeni nič dobrega in zato samo čakajo, da decembrska histerija mine. Stiska, ker nimaš dovolj denarja, da bi bližnje obdaroval ali nekomu pomagal je pravzaprav nič v primerjavi s stisko, ki ti jo povzroča dejstvo, da nimaš nikogar s komer bi sedel pri božični večerji ali pa s tem, da ti tile, ki s tabo sedijo, preprosto niso preveč všeč.
Nekje vmes stojim jaz, ki sem za razsipavanje vse manj zainteresirana in na trenutke celo sanjarim o asketskem življenju in o načelu »manj je več«, mi pa zato ustvarjanje lepega prazničnega vzdušja v domu pomeni ogromno. Božični čas je zame že iz otroštva sinonim za pomirjajoč in prav posebno krasen čas leta, ko smo se imeli lepo, tudi če se ostale dni v letu nismo vedno razumeli. To je čas, ki s svojo magičnostjo razplete tudi najbolj zapletene odnose. Ali pa jih zaradi svoje občutljivosti zaplete do nerešljivega.
A vse to, kar nas decembra spravi v praznično histerijo, nas hkrati lahko pahne v čisto diametralno nasprotje, v malodušje, ker je vsega in z vseh koncev enostavno preveč. In ravno zaradi tega vsega preveč, ki smo ga skozi leta soustvarili sami, se ob tem času vedno znova zavem, kakšno krivico delamo sebi in našim otrokom, ko nenehno ponavljamo in jih zaskrbljeno oštevamo, kako si ničesar več zares ne želijo, kako so nehvaležni in razvajeni. Pozabljamo, da smo mi tisti, ki smo napolnili vse tiste njihove dizajnerske košare s tolikimi igračami in na skrivaj postavili vse darila pod božično drevo, ker smo tudi sami žrtve reklamnih propagand, utripajočih jumbo plakatov in kupujemo preveč, ker želimo podariti sebi (predvsem sebi) in otrokom vse po čemer sami hrepenimo in zato nekontrolirano kupujemo vse česar kot otroci nismo imeli pa smo si od nekdaj želeli. Ne dovolimo, da bi naši otroci čutili kakršnokoli pomanjkanje, kot smo ga mi.
Danes, ko je vse na voljo pri blagajnah in ko torbico lahko kupiš že na pošti, res ni pošteno, da pričakujemo, da si bodo naši otroci vse tako zelo želeli, kot smo si mi. Oni ne bi imeli toliko vsega, če jih mi ne bi bombardirali z vsem mogočim še preden se rodijo. Vsa predraga kolesa, štirikolesniki, smučke in borde, kupujejo vendar očki, atiji, fotri. Vsa tutu krilca, gnezda, dizajnerske nahrbtnike in tetra plenice pa kupujemo me – hormonalno neuravnovešene mame, kdo pa drug.
Škoda, da moj sin in moja hči nikoli ne bosta doživela tiste vrste magičnega občutka, ki smo ga doživljali mi kot otroci, ko smo božička ali dedka mraza (v katerokoli kategorijo pač pašete) z največjim pričakovanjem čakali v frotirastih pižamah. Že samo moj spomin na ta čas hrepenenja in pričakovanja je zaradi njegove skrivnostnosti tako zelo poseben, edinstven.
Namreč, do tega magičnega večera, ki bi se po scenariju mojega spomina moral zgoditi na predbožični večer in na božično jutro, bosta moja otroka v šoli, v naših službah in v nakupovalnih centrih srečala kar nekaj dedkov mrazov in božičkov, ki bodo veselo ho-ho-ho delili reklamna, svetleče zapakirana darilca. Saj ni čudno, da so potem več ne vedo kdo je kdo, koliko jih je in kateri je tisti ta pravi, eden in edini, ki bi ga težko pričakovali na božični večer v svojem domu. Res škoda. Nič, grem naprej pečt božične piškote z otrokoma. Pa lepe praznike!