DRUGA RUNDA

#SFILTROM #BREZCUKRA

0

»Ste bili v zadnjem letu kaj pod stresom?« me je vprašal ginekolog, ker se je moj, do sedaj precej predvidljiv ciklus, nepojasnjeno podaljšal in sem zagnala paniko ter se mu v dolgi obleki (saj veste, dolga, zaradi tistih nekaj sramotnih korakov od slačilnice do vstavljanja česarkoliže) kar vrgla na srednjeveško dizajniran ginekološki stol.

Zastrmela sem se v stropne halogenke in s hladnim železjem v nožnici odplavala v svoj paralelni svet, kjer sem sama pri sebi začela nizati alineje, kaj stresnega se mi je zgodilo v zadnjih letih.

Smrt dveh prijateljic mojih let, nenadna smrt očeta lani (ki sem ga v resnici pogrešala že leta), pa težka bolezen mame, ločitev po petnajstih letih in dveh otrocih, iskanje novega doma, poslavljanje od starega, postavljanje fundamenta na novo, privajanje sebe in otrok na dinamiko družine na dveh naslovih, prva dopustovanja s prijatelji in brez očeta mojih otrok, ki bi jih na plaži servisiral, medtem ko bi jaz lahko vsaj malo zadihala in sproščeno mazala toplo pašteto na puhast beli kruh.

Pa seveda spremljajoče anksiozne stiske in besne frustracije, ko ostaneš sam za popolnoma vse – za odpiranje preklete embalaže, za popravljanje avtomobilčkov štiriletnega sina, za prepričevanje desetletne šolarke (ki nenehno obrača z očmi), da sem tudi sama nekoč hodila v šolo, za krpanje razpok v steni, razpok v duši, sama za vso težo nakopičenih skrbi, ki so naenkrat samo Tvoje in ne več porazdeljene in Vajine, ker si pač sam za vse, od zajtrka do večernega branja Zelo lačne gosenice.

Ločitev je emocionalni pekel in prinese marsikaj. Dramatiziranje, da bodo otroci zafurani, glorificirano oboževanje prijateljev, ker te držijo pri življenju, nevzdržen občutek zapuščenosti in osamljenosti, nočna cviljenja v povšter, neustavljive solze ob ljubezenskih refrenih in čutnih kitarskih rifih.

Trmasta volja do življenja, ki ga nikoli nisem prenehala ljubiti, me je vodila do tega, da sem,  po Aninem nasvetu, ob pustih vikendih brez otrok nehala prestavljati svoj fikus benjamin za centimeter levo in desno (ker bi me sicer ta ponavljajoči se gib še globlje porinil v bizarne scene Bergmanovih filmov) in se začela sestavljati. Še naprej sem se pridno izogibala anksiolitikom, sedativom, kokainu, alkoholu, botoksu, filerjem, filtrom in drugim toksinom, ki izkrivljajo resnico in tlačijo neznosno bolečino. No, malo sem se zlagala, nisem se vsemu izogibala. Prijatelji me ne bodo izdali, to vem.

Kakorkoli, odločila sem se, da bom srečna. Ja, odločitev je bila to. In potem so se čez noč zgodili prepovedani žuri po deveti, zgodili so se ljubimci, pa nedovoljena (po odloku?) vikend spanja na hvalabogu kvalitetnih kavčih (nismo več študenti, da bi bili zjahani, ane?) in kar naenkrat sem razumela, da sem zares še lahko srečna, če si želim. Da lahko vse postavim na novo, da se lahko, kljub strahu, podam v drugo rundo in začnem vse od začetka.

In v tej moji zanesenosti sem povsem brez pričakovanj in brez želje po nečem, kar bi lahko imelo večji in globlji pomen, tistega nepozabnega marca lani spoznala Njega, ki je bil popolnoma nepričakovan ‘a twist in a plot’. Kavč je bil Aljin.

Naj se vam torej predstavim. 43 let, večno zaljubljena tehtnica, evforična, neučakana, idealistična, občutljiva, hkrati pa trdna, sposobna hitre osebne transformacije, ki zna iz ruševin čez noč postaviti arhitekturni presežek.

Iz zasanjanosti me je zdramil njegov vedno rezerviran glas, glas mojega ginekologa: »Vse je v redu«, je rekel. Presrečna sem stekla iz ordinacije. Dolga svilena obleka je plapolala za mano, komaj je dohajala moj prehitri korak. Hitela sem namreč pisati sporočilo svojim prijateljicam v karantenah in Njemu nekam vzhodno od Uralskega gorovja – hej, vse bo ok.

Eva, me veseli!

Nalagam, počakaj...