DOPUSTNIŠKA SVOBODA UMA
Vedno, ko sem na kakem dalmatinskem otoku in moji dalmatinski geni zaplešejo, me spomin vrne v čas mojega otroštva, v najlepša poletja, ki smo jih preživljali z družino v oddaljeni otoški ribiški vasici. In to je tudi razlog, zakaj si ne morem predstavljati glavnega dopusta kjerkoli na kopnem, temveč le daleč od vsega, kar bi me spominjalo na naše vsakdanje življenje v mestu z urejeno mestno kanalizacijo.
To, da si nastanjen tik ob morju in lahko plavaš še predno se dobro zbudiš. To, da si lahko cel dan v kopalkah in bos. To, da je na tvojem urniku samo tisto ta fino – skakanje s pomola, raziskovanje globin z masko, že deseto listanje Grazie, ubadanje s preveliko lubenico, pripravljanje poletnih solat, priprava ognja za žar, dovoljena popoldanska siesta, sol na laseh, sol na koži, sol na trdih brisačah, sol na oblačilih in pa popoln odklop od resnega gospodinjenja.
Kako sem ponosna nase, da se je po vseh teh letih zgodila renesansa in znam svoje telo in dušo popolnoma prepustiti morju in soncu, da naredijo svojo spa magično terapijo in se posledično počutim kar malo divje in kul in me niti malo ne motijo razpuščeni zafecljani lasje in niti groba sol na koži. Popolnoma se znam oddaljiti od ustaljenega vsakdana in svoje življenje opazujem iz popolnoma drugačne, bolj enostavne in širše perspektive.
Veliko mojih pomembnih odločitev in ogromno drastičnih Aha-jev se je zgodilo ravno na morju. Distanca od vsakdana in morje z vso svojo vse sprejemajočo širino definitivno vzpodbudi svojevrstno svobodo uma in ti vlije dodaten pogum za spremembe.
Ampak, ko sem bila še brez otrok, je bilo to precej lahko in dovoljeno, ker sem bila odgovorna samo zase. In zato sem takrat lahko zlahka (in čez noč) dala odpoved, in se lažje podajala v novo zastavljene riskantne projekte, in me, kljub negotovi prihodnosti, sploh ni skrbelo, kako bomo živeli in sem brez slabe vesti neustrašno korakala v neznano.
Po vseh teh letih materinstva sem sprejela, da sem sedaj odgovorna še za dva in se trudim nekako uskladiti sebe – mame, ki bere etikete na izdelkih in non-stop daje navodila in sebe – tiste od prej, ki dela kar hoče, kadar hoče in to brez upoštevanja pravil, z največjo ignoranco do drobnega tiska. To, da mame želimo biti mešanke sebe od prej in sebe od zdaj vse še toliko bolj zakomplicira. Zakaj je to tako težko?
Težko je zato, ker nas večina ne pristane na to, da zato, ker smo mame, ne bi dalje razvijale svojih idej in potencialov, ampak hkrati pa tudi nikakor ne pristajamo na to, da bi zaradi kariere, projektov in svojih hobijev zamujale skupne trenutke in večerne rituale stiskanja s svojimi otroki.
Težko je zato, ker je velikokrat nemogoče uskladiti in pa zbrano početi toliko (svojih!) stvari, ki niso povezani z družino, ker smo še vedno me tiste, ki smo doma nekakšna stalnica in smo ta nekdo, ki je vedno na voljo za pripravo popoldanske malice in za tesen objem. Težko je, ker se vključujemo v vse šolske in izven šolske obveznosti, veselimo se z otroki, z njimi trpimo in v mislih odganjamo vse njihove tegobe odraščanja. Na službene sestanke se zato pripravljamo kar med vožnjo (v mislih in na glas), kolumne dokončujemo v dolgih vrstah, stoje, na maile odgovarjamo ponoči … ker ja, nismo pripravljene žrtvovati popoldanskega časa z otroki. Smo torej same krive, da nam je težko?
Včasih sem kar malo fouš moškim, ki se s tovrstnimi dilemami in notranjimi nevrotičnimi borbami ne ukvarjajo. Ker oni, za razliko od nas, niso nagnjeni k dramatiziranju in histeriziranju? Ne vem. Na sploh se mi zdi, da je svoboda razvijanja lastnih potencialov bolj na njihovi strani. Razmišljam, če je temu tako, ker je njihov pogled na življenje takšen, kot je zdaj moj, ko sem na dopustu – manj dramatičen in najbolj preprost kar se da.