ČAS ZA NEKAJ LEPEGA

0

Nekoč so se ženske po štiridesetem lahko malo sprostile, lahko so se starale v miru, lahko so bile malce mlahave, tudi sive in utrujene in lahko so imele »navadna« življenja, brez posebnosti. Danes je to povsem nemogoče in celo nesprejemljivo. Zrelost, modrost in življenjske izkušnje, ki naj bi ti nabildale notranjo samozavest, nimajo nobenih šans, ko enkrat na glavi zagledamo svoj prvi siv las, ki štrli trmasto po svoje in ko dnevno začnemo v ogledalu opazovati svojo povešeno žalostno veko. Vse je šlo že tako daleč, da so postale narisane simetrične obrvi (ki niso niti blizu idealu obrvem Brooke Shields), pregoste in predolge trepalnice, stripovsko ozek pas in napihnjena čvrsta zadnjica (ali kakršnakoli zadnjica) v second skin pajkicah nekaj, čemur cel svet prikimava. Nova normalnost, ki jo moramo sprejeti.

V tem začaranem krogu, kjer ni prostora za povešene nadlahti in tanke ustnice s kotički navzdol, sta žalost (ki jo v očeh, kljub vsemu, ne more izbrisati niti nasmešek) in realno življenje (ki morda ni nič kaj posebej vznemirljivo), nekaj, kar radi skrivamo in prikrivamo pred drugimi. Tvoje »navadno« življenje danes ni na vrhu lestvice popularnosti, to se ve. Ne glede na to ali smo se v življenju krvavo borili in imamo zato herojske rane, ker smo se burno razhajali s partnerji in prijatelji, preživeli strme padce, preboleli toksične ljubezni in reševali čudne družinske odnose in smo zato zdaj pametnejši, boljši, notranje nepremagljivi in veliko bolj izkušeni, je vse to zanemarljivo v primerjavi s tem ali sedaj, po vseh teh letih, izgledamo mladostno in srečno ali ne. 

Verjamem sicer, da gre trend vse bolj v smer, da bomo vse več iskali odgovore na vprašanja kako naj bom boljši do sebe in še boljši do drugih in drugačnih in da bo vse bolj pomembno in popularno ali sem jaz v redu oseba, ki gledam nase in na ljudi z velikodušnim razumevanjem in ne samo s svojega ozkega zornega kota, kjer stisnjen opazujem svet površno, ker vidim in razumem ljudi samo tako, kot se pokažejo na fotografijah in zato ne vidim dlje od korekcije svojega nosu in sem brez kančka samokritike.  

Ne, ni se mi kar naenkrat skisalo, sploh pa ne meni, tehtnici, ki mi je po vseh pravilih in po zvezdah (in genih) forma velikokrat celo pomembnejša od vsebine, estetika pa mi ne predstavlja nič manj kot kisik, ki ga potrebujem za preživetje. Kljub prizadevanju za spoštovanje drugačnosti, vseeno še vedno ne razumem blaženih skupinskih ritualov kot je skupinsko dojenje, skupinsko meditiranje, množično padanje v stanje zena. Ampak jih sprejemam. Kljub temu, da sem še kar tista stara jaz, ki prisega na vse, kar je lepo, se z navdušenjem veselim novi, spremenjeni prihodnosti, ki jo s priprtimi očmi zaznavam nekje v daljavi, kjer se bo drugačnost vseh vrst sprejemala brez predsodkov. Da se bo enkrat končno sprejelo to dejstvo, da so življenja ljudi še marsikaj več kot samo utrinki z Instagrama, ki predstavljajo le neznaten odstotek posameznikovega vsakdana.

Ko bo enkrat tako bo zagotovo ostalo več časa za vse neizrečene in nenapisane misli ter za vse tiste zamujene kave s krasnimi ljudmi. Gotovo bo ostalo tudi več časa za tesno objemanje, za poljubljanje, za sočutnost, za skrb za druge, za skrb zase, za izpolnitev svojih poželenj, za čustva, za zaljubljenost v življenje, za smeh in veselje in za pristne pogovore v živo.

Ko bomo enkrat vsi posvečali manj pozornosti temu, kaj bodo rekli sosedje in kako bodo reagirali drugi in ko bomo odgnali strah in neproduktivne zakrčene misli, ki nas bremzajo, takrat bomo imeli več časa za uresničitev svojega poslanstva biti boljši in lepši in vse sprejemajoči, kar nas bo korenito spremenilo in obrnilo v smer optimizma, na našo okolico pa bo tudi imelo pozitiven vpliv. Verjamem, da ima vsak kako tako poslanstvo še na zalogi. Kakšno zelo lepo, se razume.

 

Nalagam, počakaj...