ŽENSKA VS. ŽENSKA

0

V življenju smo ženske druga drugi največje zaveznice že vse od takrat, ko smo se prvič skupaj skrivale v travi, leže žvečile kislice, zrle v nebo in si zaupale največje skrivnosti ženskega, takrat še dekliškega sveta. Vse imamo takšne prijateljice iz otroštva, najstništva in pozneje iz odraslega obdobja. In od nekdaj je bilo nekaj fatalnega v teh naših odnosih. Ker ko ženska žensko sprejme za “svojo”, je zanjo pripravljena narediti marsikaj, če ne kar VSE? In če nas enkrat ta ista razočara?

Dejstvo je, da ženske ne počnemo ničesar na pol. Nihče ne ljubi tako strastno, kot to počnemo ženske, nihče ne brani svojih stališč tako trdno, kot to počnemo ženske, in nihče se ne bori tako ognjevito, kot počnemo to me za svoje »sestre«. A hkrati smo ravno ženske tiste, ki druga drugi zadamo najhujše, najbolj boleče udarce in najmočnejše nokavte. Tresk! Bum! Bam! 

Biti ženska res ni nekaj, kar bi lahko počeli moški. Opravljanje, primerjanje, tekmovanje, užaljenost, občutljivost, spletkarjenje, igranje (nominacija za oskarja, glavna vloga, da se razumemo), nošenje neudobnih petk, preozkih kril, globokih dekoltejev, nošenje lažnega nasmeška. Ni, res ni enostavno. In namesto, da bi se vedno in povsod ščitile in si tako olajšale življenje, znamo biti druga do druge zelo stroge in neizprosne.

Če je ženska lepa, potem jo hitro in z veseljem označimo za nabotoksirano in butasto. Če je suha, potem smo prepričani, da živi od zraka in filtrirane vode. Če je nasmejana, je neuravnovešena. Če je poslovno uspešna, zagotovo greje posteljo vsem šefom in še polovici parlamenta. Če žari, sigurno skriva ljubimca in vara svojega moža. Če ima partnerja, pa je avtomatsko porinjena v privilegirano vrsto, ki lahko prenese vse, s čimer jo boste obmetavali, ker – pa vsaj ni sama.

Ali je to, da se znamo iskreno veseliti uspeha in sreče druge, rezervirano samo za najboljše ženske, ki sploh ne obstajajo? Ali lahko izdavimo, kako je ona danes čudovita, ne da bi se pri tem same počutile ogroženo in ne da bi se ob tem zadušile? Ali smo zmožne dati kompliment boljši (in lepši, če hočete) od sebe brez da bi zgrizli ustnico do krvi? Ali smo z iskrenim srcem lahko prijateljice srečnejšim in uspešnejšim ženskam, ki imajo boljšo službo, višji položaj, ljubečega partnerja in zapeljivejše obline? Kako enostavno je biti dobra prijateljica ženski, ki je vsaj malo bolj nesrečna od nas? Zelo lahko. Prelahko.

Od pasivnih Trnuljčic in Pepelk si še danes nismo popolnoma opomogle. Sporočilo vseh teh, ne tako benignih in nedolžnih zgodbic, v katerih smo glavne protagonistke prav ženske, je ravno propaganda miselnosti, proti kateri se že leta borimo. S svojo pasivnostjo so nas vse te anemične princeske kar pošteno zajebale, ker smo šle zdaj me v drugo skrajnost, da nekako popravimo storjeno škodo. Ampak, na koncu vedno same sebe prinesemo naokoli. Moški so tu zagotovo na boljšem, ker njihov um deluje enostavneje. Oni vse svoje težave napornega življenja, kompleksnosti uma in tegobe staranja »poglihajo« v poslu, na pivu po šihtu ali v postelji – če ne v domači, pa v tuji.

Kljub vsemu pa ženske še vedno idealiziram, kot da smo ena nadnaravna vrsta brez napak in madežev, ker si morda želim, da bi bile takšne. Za nas vedno najbolj navijam in nas demonstrativno in goreče zastopam in branim, pa četudi mi je jasno, da je besen feminizem zastarel, da je že zlajnan in dolgočasen in se zato večinoma razburjam le za štedilnikom, medtem ko mešam domači bolonjez in se s kuhalnico v roki jezim, zakaj smo prepogosto spregledane, zakaj v družbi nismo relevantnejše, zakaj smo na vodilnih položajih še vedno v manjšini, saj vendar sposobnost in pamet ne poznata spola, zato pa –  Kje smo? Kje smo?! In zakaj nismo?

Našo nadnaravno vrsto morda res preveč glorificiram, najbrž že zgolj iz navade. V resnici pa se zavedam, da smo ženske druga do druge precej agresivne, sploh pri etiketiranju in nepoštenem izključevanju, tako da našo »nadnaravno vrsto« in njen dostojanstveni obstoj že dolgo ne ogrožajo več le šovinistični moški, ampak jo ogrožamo kar ženske same.

 

#drugarunda #urbanamama

Nalagam, počakaj...