DOPUST Z OTROKI. HEŠTEG OBALNA STRAŽA.
Vem, da je moje vrtenje po pomolu v skrbno izbranih kopalkah daleč od robinzonsko pustolovskega duha, a je kljub temu tako sproščujoče in drugačno od običajnega hektičnega urnika, da se na domači asfalt vedno vrnem popolnoma prenovljena.
Na poletnem dopustu se popolnoma sprostim in oddaljim od ustaljenega razmišljanja in zaciklanih prepričanj in svoje življenje vedno vidim iz popolnoma nove perspektive.
Številne pomembne odločitve sem sprejela in zapečatila ravno na dopustu z bevando v roki, ko sem imela svoje življenje na vsaj tristokilometrski distanci. Morda je bilo krivo slabo vino ali otoška voda čudnega okusa? Ne vem.
Recimo, med plavanjem na Mljetu sem se odločila, da bom takoj po vrnitvi dala odpoved, na Lošinju, da bom naslednji dan pustila fanta, na Dugem, da bom diplomirala, na Cresu, da bova imela otroka.
Odtegnitev od vsakodnevne realnosti vedno sproži občutek neopisljive svobode in mi daje dodaten pogum za večje življenjske spremembe.
To, da si nastanjen ob morju in lahko plavaš še preden se prebudiš in umiješ. In to, da si lahko ves dan bos in v kopalkah. In to, da je tvoja miselna zahtevnost na minimumu, saj ta vključuje zelo preprosta opravila, kot so prestavljanje napihljivih krofov in pisanih samorogov, branje lepih revij in občudovanje še lepših fotografij. Pa debate – kaj bomo jedli in kdaj bomo jedli, ubadanje s štorasto lubenico, pripravljanje poletnih solat, mazanje tople paštete na puhast kruh, priprava ognja za žar, dovoljena popoldanska siesta in zaželeno nočno kopanje.
Sol na preveč zapletenih laseh, sol na koži, sol na otrdelih brisačah, sol na praskajočih oblačilih in pa odklop od resnega gospodinjenja in vseh ostalih pravil, ki so sicer “a must” našega vsakdana. Popoln zen in brezdelje. Skoraj.
Namreč, ko si na dopustu z majhnimi otroki, sta definiciji zena in brezdelja precej deformirani in pa časovno omejeni na minute, včasih celo na sekunde, ki so ti samo vsake toliko časa velikodušno podarjene, da se lahko zazreš v morsko gladino in da lahko z mislimi odtavaš. Otroci nenehno skrbijo za prekinitve, ki jih v tem zenovskem stanju občutiš, kot da bi te nekdo po glavi z litoželezno ponvijo “Mamiii, pogleeej meee!” Skok v morje.
Otroci vedno poskrbijo, da se preveč ne razlezemo po tistem vabljivem ležalniku, da vedno znova pretirano mahamo z rokami in da ustvarjamo kretnje, ki nam ne naredijo estetske usluge, zato pa s tem vsaj zabavamo turiste, katerim smo tisti moment padli v kader.
In medtem ko izgledamo tako bedasto smešni nas med prevalom v morju in stotrideseto stojo naše male in malo večje nogice večkrat nokavtirajo in za finiš nastopa z največjim šusom pošpricajo v obraz. “Mamiii, a si vidla?!” Kimaš ljubeče, z zgrbančenim nasmehom in s kilo soli v očeh. Morske radosti pač, ko si na morju z otroki, starimi od ena do enajst, dvanajst, trinajst?
In zdaj, ko je moja družina na dopustu moderno razširjena – njena struktura je zdaj malo manj klasična, midva in trije otroci, od tega nobeden skupen, in jo dopolnjujejo odnosi, ki predstavljajo popolnoma nove izzive, je teh vriskajočih skokov v morje in kaskaderskih salt, za katere nisi vedno prepričan, ali se bodo končali brez poškodb, še toliko več. In še malo več je globokih vdihov zame in Zanj, da ne potoneva. Le kdo od naju bo prvi hiperventiliral?
Kar nekaj let straženja otrok na plaži je že za mano, čaka me pa še nekaj takih, ko bom v skrbno izbranih kopalkah (to pa!), prestavljala napihljiva nebitja in obenem pazila na otroke, da se ne utopijo. In to v tisti klasični, stabilni, mamasti pozi – noge v razkoraku, roke v boku in nepogrešljiv osredotočen pogled Mitcha Buchannona. Hešteg obalna straža. Hešteg moderna družina.