SPREJEMANJE DRUGAČNOSTI JE EN VELIK HEC
Moje lahkotno pisanje o ženskem neuravnovešenem vsakdanu, ki je obenem skozi leta postalo kot dihanje, predstavlja en majhen delček mojega urnika, zavzema pa zato zelo velik in pomemben prostor v mojem dojemanju sebe in vsesplošnem počutju. Fino je, ker obstajam tudi tako.
Velikokrat tudi sama ne vem ali so moja razmišljanja in dejanja posledica zgrešene permisivne vzgoje in vpliva okolice iz otroštva ali pa je to, kar počnem in kako živim rezultat neomajnega uporništva, ki je sestavni del mojega temperamenta. Res ne vem. Ampak, naključij baje ni. Obstaja zgolj nevednost oziroma nepoznavanje pravih vzrokov, ki v našem življenju pletejo situacije. In zato je spoznavanje in odkrivanje sebe tako vznemirljivo.
Danes je ukvarjanje s sabo zelo moderno in prav nič ni narobe s tem. Ravno obratno. Ampak, ker nas z vseh strani zasipajo s toliko različnimi kontradiktornimi nasveti, ki pa naj bi nas vzpodbujali, da naj le bomo Takšni Kot Smo, da živimo kot si želimo in da naj bomo avtentični in iskreni, bi rekla, da ni prav nič čudno, če smo velikokrat zmedeni.
Torej, jasno je, da takšna svoboda, kjer bi lahko živeli Kot si želimo in Takšni Kot Smo, ne obstaja. Vsi, ki velikodušno vabijo, da naj bomo pristni, te v naslednjem stavku ostro kritizirajo s svojega zornega kota, ker zanje nismo dovolj prijazni in moralni ali kaj tretjega, torej, ker nismo takšni, kot se od nas pričakuje po njihovih merilih. Torej, razumem, lahko sem Jaz Jaz, ampak samo, če pašem v socialno udobne okvirje, če ne štrlim, če se ne pritožujem, če sem vedno vljudna in nikoli glasna, če se obnašam po kriterijih drugih, če nikoli ne eksplodiram in tako naprej in tako nazaj.
Kje je tisto ploskanje temu, da naj bom Jaz Taka Kot Sem in da smo lahko vsi mi – Taki Kot Smo? Saj veš – tudi zoprni, tudi preobremenjeni, promiskuitetni, odštekani, drugače razmišljajoči ali pa pač samo DRUGAČNI OD TEBE. Takšna svoboda bivanja ne obstaja. Zato se sprašujem, ali je vabilo, da naj bomo Takšni Kot Smo, samo en velik hec?
A veste, da sem prvič v naročju držala dojenčka pri svojih dvaintridesetih. To je bila moja hči. Ne bom groba in zato ne bom rekla, da otrok ne maram. Mogoče sem se jih samo bala, ne vem. Vem pa, da nikoli nisem razneženo gledala v vozičke. Danes je ta krog dojenčkov, ki jih želim držati v naročju, malo širši a še vedno vključuje le potomce mojih najbližjih. Moja vsesplošna nezainteresiranost za otroke je zame povsem pristna in naravna, kakorkoli se to marsikomu sliši čudno ali celo nesprejemljivo. Na igrišču bom zaljubljeno gledala samo v svoja dva otroka, v glavi pa medtem pisala scenarije ali tole kolumno, ti boš pa jezna, ker bi se po tvoje morala zanimati tudi za tvojega otroka, ki se je spotaknil. Oprosti, nisem ga opazila, ker sem bila jaz – Jaz.
Prijaznost je še ena taka, ki me muči. Za mnoge (in do mnogih) sem najbrž prijazna, marsikdo bi pa rekel, da znam biti tudi precej neugodna. Bi rekla, da nikoli brez razloga (subjektivna opazka, seveda). Ta tako zelo opevana prijaznost, za katero si mnogi želijo, da bi se razširila kot virus, je žal precenjena vrednota, ker največkrat le-ta sploh ni pristna. Spomnim se prijateljic iz študentskih dni, ki jim je bilo najbolj pomembno, da so bile do vseh ljudi prijazne, tudi če jih niso marale. In že od nekdaj se mi takšna navidezna prijaznost upira. Prijaznost naj ostane cenjena kvaliteta dobre prodajalke in to bo povsem dovolj.
Saj veste, nekateri ljudje imajo fobije, zasanjane glave, zmedene misli, neizpolnjene strasti, vedenjske motnje, naporna obdobja, slabe diagnoze, toksične odnose, so socialno introvertirani ali pa so samo radi sami, so radi čudni, se radi poglabljajo vase in manj v druge, ne gledajo sosedove trave in avtomobila in niti drugih otrok na igrišču, niso ljubitelji živali, niso prilagojeni, niso sproščeni, niso zaupljivi, niso dostopni, niso “pravilno” usmerjeni, po naravi niso vsesplošno prijazni, po svojem DNK-ju niso tako sočutni, niso uvidevni, niso vodljivi, niso ukalupljeni, živijo po svoje – Taki Kot So, Taki Kot Smo, Taka Kot Sem. In do takšne drugačnosti ljudje nismo niti malo tolerantni.
Fajn pa je, če znamo v ključnih trenutkih vklopiti filter, saj je že prav, če določena mera iskrenosti in pristnosti ostajata del naše intime, ki je rezervirana le za izbrance.