PRAVICA ODITI

Niso vsi odnosi tako glasni, da bi lahko že od daleč slutili, da bo kmalu počilo kot pri zakoncema Rose in da je samo vprašanje njegovega visokega pritiska in njenega PMS-a, kdaj se bosta začela teatralno obmetavati z vsem, kar jima tisti trenutek pride pod roko.

Vse pogosteje so zgodbe o razhajanju nepričakovane, ker niso podobne sto tridesetemu delu turške limonade in se ne dogajajo na videz neskladnim zvezam, da bi jih lažje identificirali.

Razhodi se dogajajo najbolj »navadnim parom«, ki rešujejo svoje nepremostljive razlike neopazno in sprejemajo odločitev o življenju na dveh naslovih znotraj svojega doma, ki postopoma postaja vse bolj hladen, pogled na skupne obešene fotografije pa vse bolj mučen.

Kar nekaj parov se razide dostojanstveno, brez dramatičnega pakiranja kovčkov v solzah, brez sočnih žaljivk, brez letečih krožnikov.

»Danes nihče več ne zna potrpeti in se prilagajati«, radi rečemo. Moški so večno neodgovorni, infantilni in kastrirani s strani žensk, me pa smo postale ekstremno zahtevne, ker smo se (končno!) uprle stereotipom in dominantnemu patriarhalnemu diskurzu iz pamtiveka in nismo več anemične princeske, ki bi pasivno spremljale prikrito diskriminacijo žensk in bi se strinjale z neenakomerno porazdelitvijo domačih opravil, kjer je njen prostor kuhinja s priraščeno mokro krpo, njegov pa kavč s priraščenim daljincem ali krmilnikom.

Če neskladje med njo in njim ni več kot očitno (on ne pomaga, ona vara, glasni prepiri) vihamo nos in radi naštevamo nostalgične primere iz preteklosti in iz arhiva vlečemo zgodbe o odnosih naših babic in dedkov, čeprav vemo, da med njimi ni vse štimalo. Seveda, takrat osebno zadovoljstvo ni bilo prioriteta, ohranitev klasične postavitve družine ne glede na vse pa je bila.

Malo žensk in moških je bilo tako pogumnih, da bi spakirali kovčke in otroke in bi štartali življenje na novo. Še ubogi Johnny je predolgo zbiral pogum pa so zdaj časi precej drugačni. Naši predniki so raje malo stisnili zobe, kot da bi živeli s stigmo razpadle družine, ki še dandanes ni enostavna za nosit, verjemite. Zraven prejmeš paket raznoraznih zapletov in stisk, tudi v najbolj zglednih scenarijih ločitve, kot je bil moj.

Zelo smo kontradiktorni. Glasni smo v tem, kako podpiramo drugačnost, kako naj vsi živimo življenje s polnimi pljuči, spodbujamo svoje otroke, naj mislijo in delujejo s svojo glavo, carpe diem, kot da je zadnji, deremo se “živi in pusti živeti”, ne sprejemamo pa tovrstnih svobodnih dejanj, če ti niso v okviru pravil za katere Ti in Ti in Mi vsi določamo, da niso po naših subjektivnih merilih.

Torej, nekdo, ki je prevaran (da ne rečem zlorabljen), mu brez žuganja »dovolimo«, da odide iz odnosa, nekdo, ki pa »samo« ni srečen, ker se je zgodilo življenje, ker so se čez leta stvari spremenile, ker je postal drug človek z novimi željami in potrebami, ker se je razvijal in se je na žalost posledično postoma oddaljil od svojega partnerja, takemu pa bomo samooklicani sodniki moralizirali, da »mu prav nič ne manjka«.

Vonj, ki nas je v začetku privlačil, nas kar naenkrat odbija. To, kar se nam je zdelo nekoč simpatično, postane zoprno. Veča se hype okoli dvignjene straniščne deske. On več ne prenese njenih vsakodnevnih navodil in očitkov, ona pa ne njegovih praznih obljub in manko čustvene in spolne zainteresiranosti.

Morda smo pa ugotovili, da Ta Nekdo že na začetku ni bil prava izbira za nas, ampak nas je zapeljala mladost. Morda nas je zavedla srčna želja po tem, da se ustalimo in ustvarimo družino, potreba, da nekam pripadamo, ali zgolj dejstvo, da so šli v to smer vsi naši vrstniki in da so naši starši že nestrpno čakali vnuke.

Morda smo pa v valu navdušenosti, da bomo taki kot večina – partner, dom, otroci, pes, enoprostorec – izbrali prehitro in narobe in smo se zdaj odločili, da bomo začeli živeti v skladu s seboj, in smo dojeli, da si zaslužimo odnos, ki nas dopolnjuje, in seks, ki nas poteši in nekoga, ki nas razume brez pretiranega pojasnjevanja in odvečnih besed.

Nismo pa vedeli, da se vsi, ki velikodušno objavljajo svetovljanske quote o življenju, samo malo hecajo in ne mislijo resno. Pod objavljeno fotografijo je vendar treba nekaj napisati, če to ni nič avtorskega in pametnega, stisneš en “Live and let live”, pa je. Karkoli že to pomeni.