TA ČAS V LETU

0

Poskušam si predstavljati življenje brez lepih stvari, brez romantičnih idej, brez lepih božičnih filmov, brez lepih verzov, brez lepih slik na stenah, brez obremenjenosti z zunanjim videzom, brez obremenjenosti s statusnimi simboli in z okolico, ki že desetletja ni več politično korektna v prikazovanju resničnega in pristnega. A mi žal ne uspeva.

Zagotovo so za mojo senzibilnost na zunanje vplive in do vsega lepega zaslužni prirojena halucinogena substanca v možganih in moje astrološko znamenje – tehtnica, ki po osnovni definiciji ljubi vse, kar je lepo. In ravno zato nemalokrat nasedam lepim reklamam in sem sposobna brezglavo iskati kos oblačila z bleščicami, ker mislim, da brez njega enostavno ne bom preživela božično-novoletne zabave. Razumem, da težava ni v meni, saj sem odraščala z mnogo revnejšimi motnjami, kot jih imajo danes naši “ta mladi” v širnih svetovih interneta. Moj največji greh in motilec pri učenju za šolo so bili večurno buljenje v MTV, detajlno proučevanje posterjev revije Bravo in občudovanje zloženih ovitkov avdio kaset.

Materialne stvari nam, poleg nezaželjenega minusa na računu, nudijo precej veliko notranjega vznemirjenja in nam na žalost (ali na srečo) lahko celo popravijo dan, čeprav so to samo materialne stvari. Najbrž se to dogaja tudi zato, ker nismo ves čas tako ljubljeni in zaljubljeni in priljubljeni, kot bi si želeli, in dobre volje in izpopolnjeni in zadovoljni in si ravno iz tega razloga želimo nekaj od zunaj in zato klikamo in namesto poglabljanja vase, ki je mimogrede brutalen proces odkrivanja resnice o sebi, kupujemo to nekaj, brez česa ne moremo in s tem na instant način »rešujemo« nerešene probleme medtem ko tekmujemo z Imeldo Marcos in polnimo predale s salonarji in drugimi stvarmi. Nekatere od njih potem še dolgo visijo z etiketo.

Zamislila sem se nad svojimi malimi lepimi obsesijami in kaj bi se zgodilo, če bi se jim odrekla. Med njimi je zagotovo nakupovanje lakov za nohte (četudi hodim k Alji na permanentno lakiranje), pa skodelic za kavo, pa nakupovanje regeneratorjev za lase, in šmink v vseh možnih odtenkih in seveda božične dekoracije, še desetega zlatega jelenčka za na smreko.

Laži in prevare so bile od nekdaj del socialnih odnosov, le da se v času lova in nabiralništva niso imenovale marketinške, zato prepoved in ukinitev spremljanja olepšanih življenj na Instagramu in podobnih platformah, ki nikoli niso niti trdile, da je njihova funkcija didaktično – pedagoška, ni najbolj posrečena rešitev za “pravilno” vzgojo naših otrok in nas samih. Odgovornosti za našo zmedeno samopodobo, za anksioznost in razsipnost žal ne moremo prevaliti na druge, še manj pa na socialna omrežja, tudi, če bi nam to kdaj prav prišlo. Saj vsi vemo, da so javno objavljeni utrinki vsakdana eno, življenje, ki predstavlja 99 odstotkov ostalega časa, pa drugo.

Kljub temu pa nas božična fotografija popolnih družin (ki jih niti ne poznamo) pred najetimi, razkošno okrašenimi plastičnimi smrekami lahko pahnejo v svojevrstno melanholijo, morda celo v žalost. Tudi če vemo, da je kulisa samo kulisa in da je drevesce v zahodnjaškem kičastem slogu včasih celo manj umetno, kot so umetni njihovi nasmehi.

Ampak razumljivo. Številni so v času praznikov sami, brez partnerja, brez svojih otrok (tudi če jih imajo), brez ljubljenih oseb, ki so še leto nazaj obstajale. Ta čas leta nas še posebej sili, da se spopademo s svojimi strahovi, z osamljenostjo, tudi z izgubami in s spremembami, ki so se nam morda pripetile. Praznični čas je najbolj glasen opomnik, ki neposredno in neizprosno kaže s prstom na vse, kar ne štima. Spomni nas na vse, kar imamo, pa tudi na vse, česar nimamo ali česar nimamo več, a smo še do lani morda imeli.

Kakor koli je ta čas v letu lahko težek in občutljiv, je ravno zaradi svoje ranljivosti tudi neverjetno osvobajajoč in katarzičen. Vedno mi prikliče spomine, lepe in manj lepe, zaradi katerih sem še bolj usmerjena v to, da v življenju ločim pomembno od nepomembnega.

Nase, na okolico in na odnose vsako leto od decembra naprej gledam še malo drugače. Vsako leto po delčkih dojemam, da je življenje kljub svoji zapletenosti lahko samo lėpo in da so odnosi kljub svoji delikatni večplastnosti lahko samo prijetni, topli, neobvezujoči, pristni in lahkotni. Vsako leto si dovolim še več svobode v razmišljanju, v govoru in izražanju. In kljub težkim preizkušnjam, tega za nič za svetu ne bi spreminjala.

Ta čas v letu je zato čudovit in pa tudi lepa priložnost za spremembe. Pogumno in srečno v novo leto. Naj vam bo lepo.

 

Nalagam, počakaj...