AH, MAME
Odnos otroka in mame je eden lepših, hkrati pa je zdaleč najbolj zapleten in občutljiv. Debate o nas mamah in o naših mamah nikoli niso povprečne in blede. Vedno so to večplastne diskusije, ki vodijo v eno ali drugo skrajnost, še posebej, če se nam zdi, da nam mama ni nudila, kar smo potrebovali in tega nikoli nismo popolnoma sprejeli, razčistili in preboleli.
In tako se lahko zgodi, da kljub vsem uspehom in lepemu življenju, ki smo ga ustvarili v odraslem obdobju, to praznino ves čas nosimo s seboj. Pomanjkanje mamine bližine, pozornosti in razumevanja, ki smo ga občutili kot otroci in je ostalo neizpolnjeno kot ena velika črna luknja neznanka, se ne bo izbrisalo kar samo od sebe. To črno luknjo lahko kasneje samo bolje razumemo in jo morda zakrpamo tako, da sami poskrbimo zase in za otroka v sebi, ki ima že od otroštva okrog sebe ščit in hlasta za svežim zrakom.
Naša zrelost in modrost žal ne moreta omiliti bolečine, če smo bili v otroštvu čustveno zanemarjeni. Prav tako ne moreta spremeniti tega, kakšen je bil odnos naših mam do nas oziroma kako smo ga doživljali v letih našega najbolj zgodnjega otroštva in kasneje v času naporne adolescence, ko, kot pogosto pravimo: “Nikoli ni bil tak, kot bi si želeli.” Zato pa, skoraj brez izjeme, nočemo (niti slučajno!) biti kopije svojih mam in zgrizemo svoj jezik do krvi, če zaslišimo že najmanjšo sled maminih stavkov, ki prihajajo iz naših ust medtem ko pridigamo svojemu partnerju ali otroku. Z leti so sledi maminega glasu v našem vse pogostejše in izrazitejše.
Vedno, ko nekdo začne govoriti o svoji mami, se njegov obraz v trenutku spremeni. Povezava otroka in mame je tako zelo tesna, tako občutljiva, globoka, polna raznoraznih občutkov, lepih, lahko tudi manj lepih, da v vsakem primeru do svojih mam nimamo nevtralnega odnosa ne glede na to ali je ta pozitiven ali negativen. In naš obraz vedno razkrinka, kakšen je.
Eden kompleksnejših odnosov je zagotovo tudi odnos mama – sin, ki je postal že precej kulten stereotip. Mamina ljubezen do sina je velikokrat bolestna in posesivna in zato spada v prav posebno kategorijo najintenzivnejših občutkov. Poskušam objektivno oceniti svoj odnos do sina in obratno in ne morem zanikati. Midva s sinom se naravnost obožujeva. Res težko držim čustveno distanco na meji zdravega zavoljo njegove dobrobiti. Hkrati pa se zavedam, da je odnos med mano in njim (z nepogrešljivim odmerkom patologije) zelo pomemben, saj odloča o tem, kaj bo moj sin, enkrat odrasel moški, mislil o sebi in kaj bo mislil o ženskah. Odnos moškega in njegove mame je zanj prva ljubezen, njegov prvi stik z ženskostjo, najpomembnejši odnos skozi katerega potem oblikuje večino svojih poznejših idealov. Glede na to znano dejstvo me kot mamo enega šestletnika najbrž mora skrbeti še kaj več kot le to, kako se bo moj oboževani sin otresel Ojdipovega kompleksa, za katerega upam, da se ga ne bo prijel niti v startu.
Ah, mame. Večinoma sebe krivimo za marsikaj, svojih mam pa tudi nič manj, saj smo njihovi najostrejši kritiki, ne glede na to, kako zelo jih imamo radi. Ker je tako najlažje, ko nam je težko. Zakaj nas mama ni poslušala, zakaj je bila tako zaskrbljena, zakaj je bila nenehno zamišljena, zakaj se ni večkrat postavila zase, zakaj je bila šibka, zakaj ni znala reči ne, zakaj je bila resnica zanjo vedno najslabša opcija, zakaj nas je ignorirala, zakaj nam je dajala občutek krivde, zakaj nismo vedno mogli zanesti na njen topli objem in razumevanje. Četudi se zavedamo, da drugače ni znala, nas to ne potolaži. Nekaterih vzorcev se ne moremo otresti, zato nas to jezi, saj pogosto bijemo hud boj, da slabe prakse ne prenašamo naprej na naš partnerski odnos in na svoje otroke.
Sama sem že trinajsto leto mama, a še vedno pogosto dvomim o sebi, se vztrajno vzgajam, oblikujem, sprašujem, potim, opazujem in si tako zelo močno želim, da bi moja otroka, ko bosta odrasla in me ne bosta več potrebovala in se bo moja funkcija starša (ne vloga mame, seveda), končala, … Ja, takrat, enkrat, nekoč si želim, da bi bil njun obraz videti zadovoljen, duša pa pomirjena, ko bosta govorila o meni, o svoji mami. Ah, vsak dan delam za to.