STRAHOVI V ČASU, KI GLORIFICIRA STARANJE
Ženske pri svojih štiridesetih velikokrat doživijo ponovni razcvet in številne šele takrat začnejo uživati v življenju. Danes je to dovoljeno in celo dobrodošlo. Ali pa se od nas to celo pričakuje?
Ali ni ta pretirano optimističen in utopičen rek leta so samo številka le v slabo tolažbo in je to ena največjih zavajajočih propagand, ki jo ženske same glasno razglašamo daleč naokrog? To, da so štirideseta nova trideseta, je največja laž, ki pa jo razkrinkamo šele, ko dejansko stopimo v ta leta, ko naj bi se znova posvečale sebi, ker smo izobrazbo, reprodukcijo, dom in kariero že vsaj rahlo začrtale. Zdaj je čas, ko lahko končno mislimo na svoj notranji mir, poskrbimo za svoj ožji pas in bolj gladko čelo.
Nihče pa nam ni povedal, da nam štirideseta prinašajo, poleg vseh modrosti uma, tudi bolečine, fizične in srčne. Pa umiranje kolagena, vse večjo dioptrijo, vse bolj izrazite fobije, različne strahove. Misli še zdaleč niso tako care-free, kot so bile v tridesetih. Strah pred potresi, poplavami, jedrskim napadom, plastiko, aditivi, tujim zadahom, pretoplim oktobrom. Strah, ali bom kdaj pod tušem zatipala bulo. Strah, da se otrokoma kaj zgodi. Strah pred izgubo najbližjih. Strah pred osamljenostjo.
Čeprav vem, da strahovi niso produktivni in zdravi, je v naš notranji svet, ki se odvija vzporedno in podzavestno, precej težko vpeljati red in disciplino. Strahovi so intenzivnejši, ko smo sami s sabo. Starejši smo, vse bolj potrebujemo druženje z ljudmi, ki te razumejo, s prijatelji, ki te sprejemajo, z mimoidočimi, s katerimi izmenjaš najbolj navaden »Dober dan«. Kako mi je pri srcu toplo, ko si z mesarjem, vsakič, ko grem mimo, veselo pomahava v pozdrav. Obkroženi z ljudmi vse svoje fobične misli damo na mute.
Realnost in surovost staranja je z leti vse bolj izrazita. Vsak potrebuje svoj benzodiazepin, da opravi svojo nalogo. Učinek socializacije je zagotovo najbolj primerljiv z učinkom antidepresivov. In zato redko rečem Ne vabilu na kavo ali na nočni porn star martini, tudi če je sredi delovnega tedna in če zanj zberem zadnje atome moči. To, da sem obkrožena z ljudmi, običajno so to ženske, ki so deklarirano malo nore in malo zmešane, mi da ogromno notranjega miru in energije, tudi če sem zato naslednji dan fizično uničena od ne spanja. Bližina pomaga. Druženje pomaga. Drugi vidik pomaga. Smeh do solz pomaga. Topel objem pomaga. Rada te imam – pomaga.
Staranje ni prijazno. Zastrašujoče in brutalno je. Pretirana glorifikacija staranja in žensk v zrelih letih je breme. Lepo je, da se hvalimo kako smo zrelejše in pametnejše. Pomirjajoče je, ker bolje vemo, česa si želimo (pa ne samo v postelji), več si upamo, se med seboj hvalimo, tegamo se z womanpower, spodbujamo se, da smo zdaj končno lahko mirne, in na Ti z vsemi svojimi hibami.
Ampak, na pladenj so nam naložili preveč in zato so ta leta tudi polna paradoksa. Ja, imamo debelo kožo, ampak hkrati smo pa vse bolj občutljive. Smo polne samozavesti, obenem pa se bojimo srečanj s starimi prijatelji in bivšimi ljubimci, ko nismo dovolj urejene (zadnjič sem se skrila za reklamni pano). Dovolj smo pametne in izkušene, pa smo vseeno vse manj potrpežljive in tolerantne. Požvižgamo se na mnenje drugih, pa se vseeno bojimo kritik in zavrnitve. Učimo se ljubiti svoje telo, pa nam se je kljub temu težko spoprijeti z vplivom gravitacije, ki je močnejši od vseh serumov in nam vztrajno viha kotičke ustnic navzdol. Smo močne in ponosne in samozadostne, pa bolj kot kadarkoli prej hrepenimo po sprejemanju, po ljubečem objemu in besedah – rad te imam, rada te imam.
Čeprav se počutim, da sem končno v letih, ki sem jih čakala (nekako sem se vedno videla kot žensko, ki je najbolj »svoja« pri štirideset plus), se kot hudiča bojim izostanka mesečnega perila. Na tektonske premike sem očitno veliko bolj pripravljena kot na menopavzo. A dokler se mi bodo prijateljice in moj dragi smejali ter govorili: »Ti se v trenutku odločiš, da boš splezala na goro, nepremišljeno izbereš najbolj strmo pot čez korenine in še to v popolnoma neprimerni obutvi … in ti kar greš!« bom s staranjem (ob teh svetlih trenutkih) še kar pomirjena. Saj je 45 le številka, a ne?