MAMI, A MI PODALJŠAŠ?

Zdaj je že vsesplošno znano, da smo, ne glede na to ali imamo na socialnih omrežjih tudi po več tisoč prijateljev, veliko bolj distancirani in osamljeni, kot kadarkoli doslej. Sliši se precej paradoksalno, saj naj bi nam tehnologija pomagala, da se povezujemo, ne pa oddaljujemo. Osamljenost je tako postala zahrbtna, tiha epidemija našega časa.

Najbrž se zato, ker sem odraščala brez smartphona in ker sem se prvič po mobitelu (takim z izbočenimi tipkami) pogovarjala šele na faksu, niti ne zavedam, kaj je tisto največje zlo, ki kvari naše odnose in izkrivlja resnico v tolikšni meri, da se ljudje počutimo osamljene in da se več ne srečujemo drugod kot pa na aplikacijah našega telefona.

Vem, da problem obstaja. Do njega nisem zavzela ignorantskega stališča, ampak ga sprejmem, spremljam in to ne samo od daleč, glede na to, da sem mama najstnici in drugarčku, ki bo kaj hitro v letih, ko zunanji vpliv postaja vse močnejši, za nas starše pa zastrašujoč, saj se še predobro zavedamo vseh nevarnosti, pred katerimi želimo svoje otroke zaščititi. »Mami, a mi podaljšaš?« je marsikomu zelo znana prošnja, ki se sliši iz najstniške sobe. Starši imamo težko in pomembno nalogo, tako, kot jo naši starši nikoli niso imeli, saj nas niso ogrožali zunanji slabi vplivi (tudi) v domačem okolju, v otroški sobi. Danes temu ni več tako.

Zame, ki sem rojena v jugi, odraščala na asfaltu mestnih ulic in mnoge ure s prijatelji preležala na travniku s kislico med zobmi, so družabna omrežja še vedno le en vir neobremenjene zabave, dober način mreženja, marketinga in pisan svet na dlani, ki je vznemirljiv, dostopen, izobraževalen, uporaben, enostaven in sproščujoč. To, da spremljam, kaj dobrega in lepega je Darja skuhala in kako se Martha prekleto dobro drži in kako je čudovito na skrajnem severu in kaj je novega v znanosti … vse to me navdušuje.

Ker zaradi »normalnega« odraščanja nikoli nisem čutila pomanjkanja telesnega stika z ljudmi, je objavljena fotografija prijateljičinega na novo urejenega zelenjavnega vrtička in Vesnina nova poletna oblekica nekaj, kar me razveseli in to skoraj tako, kot me je nekoč razveselila Milka iz Avstrije in Leviske 501 iz Trsta.

Vsebine, ki jih izbiram in spremljam, me navdihujejo, zato nikoli nisem imela potrebe, da bi se iz katerekoli socialne platforme demonstrativno odjavila ali celo izvajala večmesečne odklope – se vidimo septembra! Da bi rutinsko slajdanje po telefonu zasedlo dragoceni čas, ki bi ga sicer namenila ljudem, ki jih imam rada, ni bojazni. Vseeno sem preveč old school, kot se reče. Še vedno večino kavic spijem s prijatelji v živo, saj od nekdaj prisegam na fizične stiske, na vonj kože, na toplino poljubov, na zvok smeha in na pogovore, ki niso natipkani.

Če izvzamem vse negativne vplive, ki jih ima necenzurirano objavljanje vsega mogočega, neverjetnega, prelepega, zlaganega in neresničnega na mlade (in tudi na odrasle), ki se še morajo razviti v nekoga, ki lahko virtualen svet na zaslonu svojega telefona spremlja z distanco, kritičnim očesom in z lahkotnostjo in če bi (sicer stežka) malce ignorirala dejstvo, da smo uporabniki naprav velikokrat tarče kriminalnega vedenja, izsiljevanja, prevar, goljufij, nelegalnega pridobivanja osebnih podatkov in nespodobnih ponudb, bi rekla, da je vseeno ogromno čarobnosti, vznemirjenja in pa ogromno praktičnega tudi v tem, da smo z ljudmi, ki jih poznamo (ali pa jih niti ne), v stiku preko t.i. zloglasnega spleta.

Seveda je vse, kar je objavljeno le mikro delček našega vsakdana. Življenje, z vsemi najlepšimi in najtežjimi trenutki, se dogaja izven oziroma tudi izven javno objavljenega. Poljubi in objemi in klepeti, ti, ki štejejo največ, se zgodijo offline, seveda! To, da pa želimo ovekovečiti in deliti naše občutke in vsakdanje dogodke na način, kot si jih Mi želimo vtisniti v spomin, to se mi zdi prav v redu in okej, sploh za tiste, ki jim je takšno kreativno (slikovno ali besedno) izražanje blizu in v veselje. Le naše ne – zavedanje, da socialna omrežja niso le odraz življenja, ampak so predvsem in zlasti odraz osebnosti in temperamenta, lahko brezskrbno zabavo in priložnost za ustvarjanje in delo spreobrnejo v resen problem. Zahrbten in tih.