MLAJŠE JE SLAJŠE
To, da kdaj pa kdaj za nekaj dni ali ur pobegnem od vsakodnevnih obveznosti, ker poskušam ohraniti sebe, se razvijati in biti tudi Nekdo zunaj svojega doma, kjer sem predvsem mama in gospodinja, je vedno samo svoboda in olajšanje za krajši čas. Ženske vse lepo počaka – kupi perila, zažgan pekač, skrit v pečici, neplačane položnice pod Njegovim ljubečim sporočilom, pubertetnica, ki zavija z očmi, sinov pokvarjeni avtomobilček. In še marsikaj.
Morda so ti pobegi v nerealnost tako radikalni in tako nujni, ker si tako zelo želimo nadomestiti pomanjkanje ljubezni do sebe, rane pa ročno zakrpati, tako na hitro. Pa je to sploh mogoče?
Moja generacija (plus, minus nekaj let) je polna zafrustriranih, problematičnih in prestrašenih dušic, ki imajo (imamo) na speed dialu svojega psihoterapevta, dermatologa (pa ne za sumljiva znamenja) in odvetnika. Kaj je šlo v preteklosti, ki se je spominjamo s tako nostalgijo, tako zelo narobe, da smo tako izgubljeni?
Ženske smo se pa povrhu vsega znašle v današnji kruti civilizaciji vesoljsko postavljenih meril lepote, ki jim panično sledimo, tudi ko se tega ne zavedamo. Seznam skrbi, dvomov in vprašanj je zato z leti vedno daljši in bolj utrujajoč. Ali smo dovolj dobre in vznemirljive partnerke, dovolj ljubeče in razumevajoče mame, dovolj konkurenčne poslovne ženske, zanesljive prijateljice, dovolj privlačne in mladostne in kar se da srečne na objavljeni fotografiji, ki vztrajno kaže samo levi profil?
V mislih imam vse ženske, ki nam danes ni dovoljeno niti po petdesetem letu, kaj šele pri mojih štiridesetih in nekaj, da bi se lahko vsaj malo sprostile (v predelu pasu), da bi dovolile svojemu neukročenemu sivemu lasu, da gre trmasto po svoje, da bi smele ukiniti večerne rituale nanašanja serumov, prenehale vnašati prehranske dodatke, prenehale z depilacijo, prenehale z ravnanjem svojih telesnih površin.
In oh, z leti nas čaka še vse več trdega dela, ki ga narekuje današnja seksistična kultura. Končen rezultat je seveda vprašljiv. Na srečo sem jaz še vedno zabetonirana v osemdesetih in devetdesetih, ko sem v času odraščanja oblikovala mnenje, kaj je meni lepo in seksapilno in se bom zato najbrž do zadnjega upirala pravilno oblikovanim, na momente tudi malce strašljivim obrvem. Drugemu pa niti ne.
In čeprav nas je skozi življenje povozilo kar nekaj tankov – ločitev, nerazumljiva dejanja bližnjih, smrt v družini, izguba prijatelja, menjava službe, izguba psihičnega ravnovesja in razuma, moramo biti ves čas kar se da nasmejane in urejene. Dandanes sta mladosten in srečen videz zaželena, medtem ko so raznorazne bolezni, starost in nesrečen izraz na obrazu nekaj, kar nam je PAČ neprijetno gledati in v nas pogosto izzove nelagodje, čeprav nas ne dela nič bolj človeške kot je to žalost, ki razkriva naše bolečine, fetiše, obsesije, potrebe in ambicije.
Nimamo kaj. Mlajše je slajše, kot se reče, morda sem se zato tudi sama v času po ločitvi oklenila tega klišeja in sem se zabavala s precej mlajšimi, ki so se, predvidevam, še odvajali od plenic, ko sem se jaz že poljubljala na petkovem šolskem plesu. Po petnajstih letih monogamnega življenja, sem se veselila spremembe in zabave z impulzivnimi in iniciativnimi moškimi, ki jim leta še niso odvzela volje (tu bi lahko postavila piko) do kreativnosti, ki parirajo filmskim scenarijem Adriana Lynea.
Ko si kar naenkrat tako carefree, ti je prav vseeno, ali so en del te divje vožnje tudi dvojne igre in drobne laži. To, da sem sem prejela kompliment, da ta Nekdo nikdar ni imel zanimivejše in zabavnejše sogovornice od mene in da sem se nekemu Drugemu zdela boljša mačka od vseh, tudi deset let mlajših od sebe, no, to je bilo popolnoma dovolj (tudi če so mi samo pihali na dušo) za moje opravičevanje obstoja vseh teh površnih odnosov, ki so temeljili zgolj na prvinskem nagonu in iluziji.
Ampak, zopet je to zadovoljstvo, ki ima omejen rok trajanja. Vedno znova nas zadene realnost, ko te, recimo, skrbi izvid mamografije in te tovrstna seksi sporočilca, ki ti priletijo v slačilnico v času pregleda, lahko iritirajo ali celo užalijo.
Pobegi v nerealnost, filtrirane vsebine in navdušeno gledanje sveta skozi rožnata očala, vse to je, kljub vsemu, en lep in nujen del vsakdana, kjer se lahko malo pretvarjamo, da je vse še malo lepše in še malo bolje, kot je v resnici.
Seveda pa imajo lahko pobegi v vzporedne svetove, kjer smo se prelevili v nekoga drugega, tudi manj srečen konec. Namreč, nerealna pričakovanja nas lahko kaj hitro uvrstijo na čakalni seznam pri psihiatru, saj vsi vemo, da lepotne korekcije telesa in krpanje naših življenj (tako na hitro) niso v vseh primerih najbolj posrečeni.