Zdaj, ko vemo, da karantena ne bo samo en malo daljši tritedenski predah od vsakdanjega norenja v službo, vrtec, šolo in nazaj domov med zažgane ponve, le ta dobiva vse večje razsežnosti v vse smeri. Baje, da se je potrojila prodaja printerjev, torej bodo od karantene dalje službeni tiskalniki končno malo zadihali, ker bodo ljudje kdaj pa kdaj kak papir natisnili tudi doma, si predstavljaš. A ni to printanjevslužbi še ena fora iz socialističnih cajtov, ko so mame iz služb na skrivaj domov nosile potrošni material, rokovnike, mapce in ta dobre prve svinčnike na minco? Moja sicer ni, ni bilo v njenem stilu. Ampak, ta nostalgičen trend se, očitno, kar nadaljuje tako kot kopičenje hotelskih šamponov in zbiranje pepelnikov in podstavkov iz najljubših lokalov. Včasih sem imela kar lepo zbirko. Jah, tradicija je le tradicija. Navada pa – železna srajca.
Pustimo to, v kakšnem sranju od sistema, ki že leta ne štima, se namakamo, pa se dajmo raje veselit vsemu, kar smo se do sedaj v karanteni naučili. Recimo, naučili smo se spečt najbolj fotogeničen kruh (predvidevam, da ste zdaj končno vsi prišli do svojega primerka kvasa, aleluja), vsi do zadnjega smo se naučili wtf so to droži, doktorirali smo ob študiranju svetlobe z vseh oken našega doma in naštudirali unulo kako lahko na fotografiji brez ličil zgledamo freš (pri enainštiridesetih je izgledati freš tisto ta najbolj pomembno, verjemite mi). Ugotovili smo, da lahko pašto pripravimo na sto petintrideset načinov, ne le na sto in končno smo dobili realno sliko o tem kakšne abnormalne količine hrane zares poje ena štiričlanska družina, ker sedaj, v tem novem policijskem režimu, kuharimo v povprečju po tri normalne obroke na dan in pet nenormalnih.
Polno je teh karantena ugotovitev. Ljudje, ki so bili nekoč (v starih dobrih cajtih, kar je like tri tedne nazaj!) non-stop na bolniški ali pa so polovico delovnika samo prekladali ta pomembne fascikle in hvatali krivine, imajo sedaj Od Doma toliko dela, da, mnogi, lej, sploh ne sfolgajo. Vsi starši smo si enotni, da bomo učiteljem, če jih še do konca šolskega leta srečamo (kar res močno upam), podelili zlato medaljo, ker se šele sedaj zavedamo, kako dobro prenašajo in krotijo naše male zakomplicirane driskice, ki so se pa po drugi strani ob tej nenadni prekinitvi svobodnega gibanja tako dobro odrezali, da ni res – iznajdljivi so, veseli in neobremenjeni, kar res olajšuje naše naporne misli, ki so polne negotovosti in strahu (na mlin in na srečo vladajočih), kljub temu, da želimo ostati optimistični in v naših razvlečenih pižamah in zguljenih trenerkah želimo verjeti v klišejski – vse bo še dobro.
Ja, vse bo še dobro, če se bomo končno nehali obnašati, kot da se nas nič, kar je izven našega udobja in naših štirih sten, ne tiče in se zato do sedaj nismo posebej zanimali za politiko in politike (jaz, v prvi vrsti), ki pa so naše nevednosti in lahkotnosti bivanja neizmerno veseli in nanjo računajo in nas zato lahko, kar najprej, porivajo v drek in v izmišljene neverjetne scenarije, ki se jih še genialen Almodovarjev um ne bi domislil. Ti isti genialni performerji pred nami potem švicajo in nas iz te iste gnojnice zmagoslavno rešujejo, mi pa se jim za to še zahvaljujemo. To me spomni na tiste ta čip serije iz devetdesetih, ko je v vsaki nastopala ena Amanda, ki je sprva na skrivaj nekomu zagrenila življenje, potem pa mu je, krhkemu in nemočnemu, ponudila varno zavetje in je v njegovih naivnih očeh izpadla tista dobrotnica, ki v nesreči ponudi roko in toplo posteljo. Čip fore, saj pravim.
Ja, vse bo še dobro, če bomo enkrat dobili konkretne podatke in pojasnila, kako je to mogoče, da se je svet kar naenkrat ustavil. Razen tega, da mi je kristalno jasno, da v tem trenutku mi, obični ljudje, s tem, ko ostajamo doma, rešujemo zdravstveni sistem, ki tone (prej se je pa dušil in se utapljal, kot mi je znano iz prve roke od prijateljev, od bivšega in vseh, ki jih poznam in delajo na UKC-ju, recimo), katerega brezna (ne luknje) bi morale biti že zdavnaj popravljene in ja, ker to niso bile, je sedaj njihova odgovornost preložena na nas, ta obične ljudi, ki, seveda, vsem, ki se te dni izpostavljajo in 24/7 garajo, absolutno hočemo samo najboljše.
Kje so sedaj vsi raziskovalni novinarji, ki bi meni, ki pojma nimam o matematiki (kot pravi moja osemletnica), predstavili številke in podatke v pravem kontekstu, malo širše, z nekimi statistikami, ki bi bile primerljive z umrljivostjo zaradi kokosa, ki ti je zmaličil lobanjo, ugrizom morskega psa (z gripo, ne, ne bom rekla), tako pa v informativnih oddajah izvem kar precej tričtračov o pinkponkanju z zaščitnimi maskami, o tem kdo hoče in kdo noče s Tenerifov domov in kako se devetdesetletna babica v domu za ostarele uči uporabljati računalnik, ker bi bilo pa fino, da bi se v teh časih malo izobrazila v informatiki in se naučila uporabljati viber, če ne drugega. Bo vsaj videla svojega vnučka. Na koncu “informativnega” sploh ne vem o čem točno sem se v tej uri sploh informirala. Vem pa, recimo, kdo vse se veselo sprehaja po Tivoliju.
Ja, vse bo še dobro, če se ne bo ta Trumanov show sprevrgel v Igre lakote, ko se bomo mi, ta obični ljudje, začeli pobijati in to ravno sedaj, ko bi si en drugemu morali biti v oporo, ko smo zaprli svoja podjetja, restavracije in trgovine, ljudi, ki so za nas delali in njihove družine pa čez noč pustili s praznimi rokami in jih poslali domov, da v svojih pižamah s kjut vzorci rešujejo svet. Mogoče bi pa te “počitnice” lahko izkoristili in bi nastopili proti vsem, ki nas zdaj rešujejo iz dreka, ki so ga sami zamešali, s ciljem in premišljenim namenom, seveda.
Ja, vse bo še dobro, če se na prepovedanih sprehodih, kjer se en drugega, kot se le da, z zadržanim dihom izogibamo na sto kilometrov, ne bi kar naenkrat nehali pozdravljati, kot da smo vsi skregani in en drugega ne bi grdo gledali ali se ubijali s pogledi, če je nekdo na sončen dan preveč dobre volje ali se CELO SMEJI, ker to, vendar, niso počitnice!!! Mislim, da vsi, vsak na svoj način, prekleto dobro ve in čuti, da to niso nobene počitnice. To, če želimo vsaj na trenutek pozabiti, da smo v stiski, da ne moremo biti ob svojih najbližjih in se zunaj, v mejah dovoljenega v zabačenih kotičkih, malo poveselimo ali se (pre)glasno nasmejimo, dajte no, naj vas ta smeh ne zavede. Vsem ta karantena pušča globoke sledi in vsem bo prinesla posledice, brez skrbi.
In ja, če si starš in želiš svojim malim driskicam narediti to separacijo od prijateljev čimbolj prijetno in kar se da milo, da bo njihovo otroštvo tudi v času korone, kljub vsemu, čimbolj unplugged (v okvirjih doma, balkona, vrta) in zato še bolj jasno in glasno, s prepovedanim smehom, ki ga bodo obsojali, ki pa v resnici prikriva našo zaskrbljenost, dajemo vse od sebe, da jim bo v strogi izolaciji okej, naj vas to ne užali in naj vas ne zavede. S prstom vsi kažemo na napačne, verjemite.
Ja, vse bo še dobro. Sploh pa se nimamo kaj bunit, ane?! Lepo smo doma, na varnem, s streho nad glavo, s prepolnimi hladilniki in z zadostno zalogo večslojnega dišečega skret papirja, ki nas vse, očitno, na nek čuden način pomirja. In ja, včasih se celo smejimo (na glas!) in se veselimo.
Ja, vse bo še dobro, če se bomo malce zbrali in jim ne bomo več nasedali.
But, the show must go on.