IMAŠ JAJCA ALI JAJČNIKE?
Dan žena je vse bolj simboličen praznik brez nekega globljega pomena, četudi je po definiciji to dan, ko praznujemo ekonomsko, politično in socialno enakopravnost žensk in njihovih dosežkov. Sicer pa je to praznik, ko se kar same rade malo pohvalimo in ena drugi izrekamo komplimente, moški pa nas po ustaljenem protokolu (in zato, da jih ne bi grdo gledale) obdarujejo s cvetjem in nas naslavljajo z “Drage dame” ne da bi zares razumeli, kaj v resnici sploh hočemo. Govorim o tistih nekaj moških dušic, kavalirjev, privlečenih iz naftalina, o moških z jajci, ki jim novodobno kastriranje še ni prišlo do živega.
Ženski večeri, kot so druženja s prijateljicami na tak praznik, so najboljši možni energijski napitek, ki me vedno drži še dolgo pokonci. Kaj bi brez njih! Pametne, iznajdljive, močne, krhke, glasne, duhovite, ranljive in sočutne. Vsaka od njih ima svoj super faktor, vsaka je neponovljiva in vsaka od njih je bila v posameznih življenjskih obdobjih tudi moj navdih, ne da bi to sploh vedela.
Najbrž toliko teh vzpodbudnih in laskavih besed namenjamo ženske druga drugi, ker je kljub vsem sprejetim zakonom, deklaracijam in konvencijam naš položaj v kapitalističnem in pretežno šovinističnem sodobnem patriarhalnem sistemu, še vedno slabše pozicioniran, kot si bi želele. Tiste prave enakopravnosti oziroma enakosti v poslovnem svetu, na pomembnih položajih in funkcijah in tudi v domačem okolju med kupi perila v tej meri, kot si bi si jo zaslužile, ni. To je dejstvo.
Lahko imamo najvišje pete, a le redko imamo tako visok položaj, ki je primerljiv z dvanajstimi centimetri. Zato pa ni druge, kot da goreče zagovarjamo same sebe in se podpiramo ter javno in glasno vzklikamo svoja imena in izpostavljamo ta naš womenpower. Ja, ker moramo. Ker je ta naš tresoči, razburjeni glas včasih edino kar imamo in s čimer se borimo, ko nas ne slišijo ali ne razumejo. Ker smo prevečkrat potisnjene na stran po krivici, četudi je na vseh pomembnih papirjih zapisano drugače in je tako videti vse lepo in prav po črki zakona. V praksi pa, seveda, to ni. In tu ne mislim na enakost med spoloma v tem smislu, da bi si ženske morale začeti puščati brado in cepati drva, moški pa rojevati in dojiti. Ker tega tako in tako ne bi zmogli. Oni, seveda.
Teorija žal ne podpira prakse in nemalokrat moškim bolj verjamemo in zaupamo samo zato, ker so manj dramatični in nudijo občutek (pogosto lažen) večjih sposobnosti, ker je njihova drža resna, obraz pa zbran in namrščen, kot da njihov um ves čas opravlja težke izračune iz višje matematike. Me, zaradi svoje lahkotnosti bivanja, dokaj hitro izpademo površne, plehke, neresne, neverodostojne, nestrokovne, če pa imamo globok dekolte, pa sploh ni dileme, kam nas popredalčkajo. Napačen vtis je kaj hitro sprejet, če nismo zategnjene in zapete do vratu. Velikokrat smo diskriminirane tako subtilno in prikrito, da komaj dojamemo, da se nam je zgodila krivica samo zato, ker imamo jajčnike.
Da ne bom nepravična. Saj vem, moškim tudi ni enostavno. Pričakujemo, da razumejo našo nenadno, histerično nejevoljo, ker nam je zmanjkalo seruma, ker imamo bad hair day, ker v kavi ni ravno prav mleka, ker je razprodana ogledana pomladna jakna, ker se nam menstrualni ciklus ni pravočasno zamenjal, ker moramo tankati, ker se trdovratni kozarec od kumaric ne vda, ker zamuja dostava paketa z lakastimi sandali, ker moramo na pošto, kjer že vnaprej vemo, da bo konflikt. Vedno je konflikt.
A vendarle. Kdo zna kljub prevari, krivici, slovesu, neuspeli nosečnosti, družinskemu prepiru, slabi diagnozi, napornemu dnevu, predmenstrualnim hormonom in kljub polni luni držati glavo pokonci z nasmeškom na obrazu? In se ne da. In se ne pusti, tudi ko je najtežje. Ženske. Mnoge od njih imajo, poleg jajčnikov, tudi jajca. Verjemite. Zato – drage punce, žene, dame, mame, gospe, kraljice, moj poklon! Malo z zamudo.