ŠOLA ZA STARŠE
September. Moj sin je prvič prestopil šolski prag, hči pa ga je prestopila že sedmič. Za našo spominsko fotografijo ponosno stojim za njima, z nasmehom na obrazu, da bo lepa, in s cmokom v grlu, da bo realna. Oboje se, seveda, opazi.
“A šolar boš? Joj, kako super!” smo vsi plesali okrog Leonarda s tako navdušenostjo, kot da je šola res nekaj najboljšega, kar se mu bo v življenju zgodilo. On še ne ve, da je večina odraslih, ki mu namenjajo evforičen Ooo in Uaa komaj čakala, da šole ne vidi več.
Namreč, nikomur ne uidejo slabosti, ko se spomni na trepetanje pred kontrolnimi, na potne roke pred tablo, na kamen v želodcu pred izpiti, na dotičnega učitelja, ki ti je storil krivico, na profesorico kemije, ki te več kot očitno ni marala.
Vsakdo se spomni šolskih hodnikov, ki smo jih glancali s copati, medtem ko smo se socialno poskušali vklopiti. Spomin na šolske klopi, pod katerimi smo si redno izmenjevali prepovedana sporočilca in kjer je nastajala prava umetnina – relief iz žvečilnih gumijev, nikoli ne zbledi.
Vsakih nekaj let imam nočno moro, da so v referatu (saj veš, tam, kjer se ti je med čakanjem na vrsto odvrtel cel menstrualni ciklus in kjer je bil delovnik odprtega okenca za informacije celo dve uri na dan in kjer si dobil delovno mesto le, če si bila kvalificirano dovolj nadrkana) ugotovili, da so izgubili moj indeks in bi zato morala vse izpite opravljati znova. Potem se zbudim. Prepotena.
Veliko spominov na šolo je tudi krasnih. Prva spogledovanja v šolski avli, pa gnetenje in hihitanje na straniščih, pa genialne laži, zakaj nimamo domače naloge (zgrizel pes, bratec pomočil v kakav), pa izgovori, kako ne moremo telovaditi, ker imamo ravno ob ponedeljkih in četrtkih menstrualne bolečine, ter kako nimamo plakata za biologijo, ker je ostal na sedežu avtobusa za Tokio. Pa podajanje zvezkov za dopisovanje, domiselno skrivanje plonk listkov in ponarejanje maminega podpisa – unulo. Še danes ga obvladam.
V osnovni sem imela precej dobre predispozicije za najmanj frustracij, kar se le da – izgledala sem všečno, oblečena sem bila lepo, ocene sem imela dobre. Kljub temu se mi je zgodilo kar nekaj neprijetnosti (milo rečeno), ki sem jih prežvekovala še leta po končanem šolanju. Namenoma omenjam tri kategorije, za katere bi vsi raje videli, da niso ključne za uvrstitev na dobro štartno pozicijo v šoli, saj bi si želeli, da so to ljubeznivost in sočutnost in temu podobne osebnostne kvalitete – pa žal ni (bilo) tako. Torej je jasno, zakaj potek scenarija za šolarje, učitelje in starše ne more biti najbolj optimističen, brez socialnih frustracij, saj je prvih par mest zelo hitro zasedenih.
Seveda starši svojih bolečin nikakor ne želimo prenašati na svoje otroke. Sama sem se s kompleksno tematiko šolanja srečevala v zelo različnih kontekstih in imela kar nekaj različnih perspektiv. Mami je bila profesorica angleščine na osnovnih in srednjih šolah in tudi sama sem kratek čas poučevala na eni od gimnazij, zato mi zgodb iz zbornic, iz razredov, s hodnikov, iz predavalnic in kabinetov iz prve roke nikoli ni manjkalo, a jih z otrokoma ne delim. Sem pa, če sem poštena, vedno malo bolj na strani učiteljev, kar pa je zagotovo zato, ker sem učiteljski otrok.
Sedaj v vlogi mame dveh šolarjev pa sem deležna še ene, popolnoma nove perspektive. Z vstopom v šolo otrok na nek način ponovno vstopamo vanjo tudi starši. Nekateri tudi končno zacvetijo. Niso več tisti spregledani iz zadnje klopi, zato hitro izkoristijo priložnost za svoj comeback v novi superiorni vlogi starša. Zdaj so z učitelji v novem »enakovrednem« odnosu, kjer jim lahko povedo vse kar jim leži na duši in kadar se jim zahoče, saj jih v resnici sovražijo še iz svoje šole. Ne dotičnih sogovornikov, a saj je čisto vseeno. In na srečo jim lahko tokrat učitelji samo prikimavajo.
Končno so na poziciji moči da pokažejo zobe, da uravnotežijo preteklost v sedanjosti, da skompenzirajo manko (všečnosti, lepih oblačil, dobrih ocen) iz svojih šolskih dni. Morda bodo celo glavni (starš) v razredu in bodo na viberju skupine prvega A (ki so jo komaj dočakali) končno imeli svoje občinstvo in bodo lahko podajali svoje cenjeno mnenje glede VSEGA, z uvodnim »Moje mnenje je …« in z zaključkom »No, to je samo moje mnenje«. Končno!
Oh. Srečno, učitelji. Srečno, starši. Srečno, ljuba moja otroka.