NEOZDRAVLJIVI ROMANTIKI ŠE NISMO IZUMRLI

0

Sedaj z gotovostjo lahko rečem, da prevelik kredit, hišni ljubljenčki in tudi otroci niso dovolj dober razlog za vztrajanje v skupnem življenju, če si dva vzajemno ne nudita občutka ugodja, mirnosti in si stoodstotno ne zaupata. To dejstvo me hkrati tudi pomirja. Bila bi zelo nesrečna, če bi z bivšim možem ostala skupaj samo zato, ker sta bili po petnajstih letih najini življenji že čisto preveč prepleteni, prijatelji preveč skupni, v dom pa je bilo vloženo preveč truda in denarja, da bi se razšla »samo« zato, ker nisva bila več kompatibilna. Pustimo to, da me ta misel pomirja tudi zato, ker nisem imela izbire. Danes sem lahko samo hvaležna.

Na žalost se je najina zaprisega do večnosti razparala vse do grla, a k sreči huda turbulenca, ki me je zadela ob ločitvi in je zahtevala ogromno energije, financ in raznoraznih zlomov zaradi razpada družinskega življenja (in vsega, kar paše zraven), iz mene kljub vsemu ni izsesala infantilne naivnosti, veselja do prihodnosti, zaupanja do ljudi in navdušenja do novih poznanstev, do novih dogodivščin in tudi do nekaterih materialnih stvari, ki lepšajo vsakdan.

Neuspeh dolgoletne zveze ni niti malo okrnil moje večno neozdravljive romantične duše, ki rada pogleda naokrog skozi rožnata očala, ki pada na osladne filmske scenarije in na pocukrana besedila ob katerih številni zavijajo z očmi. Še vedno precej glasno navijam za ljubezen in trmasto verjamem v idejo o večnosti, v dobrem in v slabem. Zato mi poroke še vedno orosijo oči. In me raznežijo pari, ki se med hojo držijo za roko. In tisti, ki se nežno poljubljajo (tudi) v javnosti. In tisti redki, ki po vseh skupnih letih še vedno lepo govorijo drug o drugem.

In četudi sem zaljubljive narave in se zlahka zatreskam v karkoli (v nove pomladne sandale, v novo nude šminko, v cvetočo češnjo pred vrtcem, v mimoidočega), si po ločitvi vseeno nisem mogla predstavljati, kakšen bi moral biti ta nekdo, da bi se ponovno odpovedala ednini in da bi si z njim zjutraj delila kopalnico in bi prostovoljno pristala na vsakodnevno prilagajanje, na neizogibne kompromise in na uporabo prve osebe dvojine – midva.

Mislila sem, da se lahko zdaj, ko sem postala znova samska, končno prelevim v eno od junakinj New Yorka, ki posveča svoj dragoceni čas barvno sortirani zbirki čevljev, neobvezujočemu seksu in precenjenemu Cosmopolitanu. Končno sem se mentalno osamosvojila in si zato nisem predstavljala, da bom sploh kdaj pripravljena na nekoga, s komer bom načrtovala skupne družinske počitnice – midva in trije otroci. Pa jih.

Danes je vse bolj sprejemljivo oziroma vse manj stigmatizirano, če zavestno izbereš samsko življenje, saj življenje z nekom de facto zahteva trdo delo. Zaljubljenost, ki ti v začetku pri tem pomaga, ima precej kratek rok trajanja. Zato ni nič čudnega, da se marsikdo odloči za serijo na HBO-ju, prigrizke in božji mir v ednini in ne za partnerja, ki se mu moraš večno prilagajati in mu polagati račune za predrago torbico, ki si jo naročila v vseh treh pastelnih barvah. To, da imaš popolni nadzor nad daljincem, torej nad svojim življenjem, da imaš svobodo brez konstantnega prilagajanja nekomu (ki ni tvoj otrok, morski prašiček ali fikus benjamin) je zagotovo zelo mamljivo.

A kaj, ko prilagajanje dveh, ki si delita posteljo, v bistvu ne bi smelo imeti negativne konotacije. To, da mu (ali ji) nameniš energijo in svoj čas, to, da mu kdaj kaj opereš in mu to isto v sušilcu potem tudi skrčiš, to, da zanj nekaj skuhaš in ga razveseliš s prepozno večerjo in to, da z njim na kavču deliš pistacijo in ja, tudi daljinca …, tako prilagajanje je vendar fajn!

Po napornem dnevu, ko s Fantom skupaj leživa objeta s prepletenimi nogami in nama je že samo zaradi bližine preprosto lepo …, takrat me, v stanju neskončne blaženosti, neredko prešine, da srečno življenje v dvojini, od tistega trenutka pa vse do večnosti, morda vseeno ni le še eno od mnogih urbanih legend. No, vsaj ne za nas – neozdravljive romantike.

 

#drugarunda

Nalagam, počakaj...