DRAGE PUNCE, DAME, ŽENE, MAME
Končno naš dom krasijo prvi tulipani in končno je tu pomladni marec, ko punce, dame, žene, mame praznujemo naš obstoj, ena drugi izrekamo komplimente, moški pa nas obdarujejo s cvetjem in nas naslavljajo z “drage dame, drage mame”. Na srečo takšni moški še niso izumrli, saj jim novodobno kastriranje še ni prišlo do živega in osmi marec ter materinski dan izkoristijo za kavalirsko razvajanje svojih dragih.
Nekateri boste rekli, da so tovrstni prazniki zastareli, saj pretirano glorificirajo ženske, matere in poudarjajo razlike med spoloma, katere se zadnja leta tako trudimo izbrisati. Žal ali na srečo (kakor vam je ljubše) nisem feministično razpoložena (in to ne samo trenutno) in konzervativno verjamem v neenakost in nisem navdušena nad pro feministično ideologijo, kjer je oče na porodniškem dopustu namesto mame in kjer je feminilnost žensk poteptana. Enačenje spolov postaja prava družbena norost, ki je ne razumem in je ne živim. In zato nimam čisto nič proti praznikom, ki slavijo ženske in materinstvo. Ne rečem, da mora biti kuhanje in jamranje zgolj ženska domena, poliranje avtomobila pa moška, vendar ne verjamem, da imata ženska in moški enako funkcijo, tako kot je nimata penis in vagina.
Sem pa vesela, da smo prišli tako daleč, da je večina moških gospodinjsko sposobnih, nimajo dveh levih in pri vsem, kar je doma treba postoriti aktivno sodelujejo, četudi jemljemo to, kot da nam samo pomagajo. In se jim za pomoč zahvaljujemo. Jaz velikokrat razlagam prijateljicam, kako moj dragi meni veliko pomaga. Vedno imam občutek (pa ne zaradi njega), kot da je to nekakšna dobrodelna pomoč in ne najbolj normalna porazdelitev opravkov med dvema, ki si delita dom in živita skupno življenje. Prepričana sem tudi, da moški nikdar ne bo razlagal prijatelju, da ima pa res super ženo, ki mu pri domačih opravilih ogromno pomaga. Ha!
Seveda sem pomirjena, ko slišim, da so partnerji mojih punc vključeni in prisotni. Morda celo prostovoljno. Dobrodošlo je, da počnejo vsaj del tega, kar počnemo me – da kuhajo, sesajo, odnašajo smeti, berejo svojim otrokom pravljice, da sami tu in tam shendlajo kak hujši najstniški incident, drgnejo fuge, čistijo blatne čevlje, spijo na robu postelje (ker so zaspali z otrokom), se zanimajo za poštevanko in za vseh štirinajst kitic Povodnega moža. Moj, hvala bogu, se!
Pa vseeno. Ne morem mimo tega, da ne bi vsakič v tem našem čaščenju napredka, ki je skladen s časom v katerem živimo in edini logičen in pravilen, opazila, da naši (ženski!) komentarji še vedno vsebujejo vsaj kanček sarkazma, ko slišimo, da je nek moški prevzel nase “žensko opravilo” in ima, recimo, doma “čez” pranje perila. Prijateljico smo že večkrat zafrkavale (iz zavisti, seveda haha), kako je ona Gospa, ker njej ni treba skrbeti za kupe umazanega perila, ker pri njih to delo opravlja njen mož. Nekako tega kar ne moremo prežvečiti, najbrž zato, ker, razen izjem, ki jim je pranje, obešanje in zlaganje perila v posebno veselje, to opravilo ženske večinoma sovražimo. Koš za perilo je vedno poln in zjutraj praviloma ni opran ravno tisti pulover, ki bi ga hči rada imela za v šolo in oprano perilo ni nekaj, kar lahko poješ. O perilu in pranju le tega je toliko teorij in tehnik in mnenj, da si zasluži svojo ločeno kolumno, a ne?
Ženske smo na nek način res neverjetne. Naša večopravilnost nima meja. Medtem ko lulamo opazujemo kako je zaprašena luč v kopalnici. Medtem ko se peljemo iz službe nizamo v glavi alineje, komu vse moramo poslati službene maile, kaj moramo kupiti za kosilo, kaj za jutrišnji nastop in kaj za vikend, ko pride Ava. V mislih pregledujemo opomnike, kdo ima v kratkem rojstni dan, kdo od otrok ima zobarja in kdaj se bomo lotile zažganega protvana, ki je že od nedelje skrit v pečici.
Ves čas planiramo, balansiramo, improviziramo in napenjamo možgane, kako bomo vse nemogoče organizirale, logistično izpeljale, skuhale in speglale. Vmes se trudimo biti aktivne, moderne, sposobne, kompetentne in vedno našpičene, urejene ter pripravljene za akcijo. Vse manj od tega je premalo?
In zato, kadar se pojavijo priložnosti, in taki »ženski« prazniki so to zagotovo, se z veseljem odmaknemo od vsakodnevnih obveznosti in se razvajamo in ure klepetamo s prijateljicam ob kozarcu finega prosecca. Saj si zaslužimo. Drage punce, dame, žene, mame – čin-čin in vse najlepše ob prazniku!