KUPUJEMO OBČUTEK SREČE, MANKO IZ PRETEKLOSTI?
Predpraznični čas je vedno tak, da ne veš, ali ti bo počilo srce od lepote in nostalgije in čarobnosti ali pa ti bo samo razneslo glavo, ker se vsi obnašamo kot da se bliža apokalipsa in zato urnike filamo do polnega z alinejami visokih pričakovanj – svojih in od drugih.
Da ne bi slučajno česa ali koga izpustili, da ne bi spekli premalo piškotov, da bomo pravočasno z otroki izdelali voščilnice, da si bomo vzeli dovolj časa za prednovoletna druženja, pa čas za vse nakupe in da se bomo ob vsem tem kaosu tudi sprostili. Ja, samo še tega se mi manjka, da mi nekdo ob takem vzhičenem tempu predlaga – naj se sprostim!
Vse to, kar nas v predprazničnem času spravi v rahlo histerijo, nas hkrati lahko pahne v popolno diametralno nasprotje – v malodušje, ker je z vseh koncev vsega enostavno preveč. In prav zaradi tega vsega preveč, ki smo ga skozi leta soustvarili sami, se ob tem času vedno znova zavem, kakšno krivico delamo našim otrokom, ko jih zaskrbljeno oštevamo (ob prepolnih sobah igrač), kako si pod okrašeno kavkaško jelko ničesar več zares ne želijo, kako so nehvaležni in razvajeni. Pozabljamo pa, da smo ravno mi tisti, ki smo napolnili njihove košare z vsemi igračami in da smo ravno mi tisti, ki jim kupujemo – vsega preveč.
Najbrž darila skozi celo leto tako histerično kupujemo in stvari kopičimo, ker smo vsi velika žrtev reklamnih propagand in utripajočih plakatov in nepremišljeno rinemo čez dovoljeni limit, da kupujemo sanje, ki si jih v resnici ne moremo privoščiti, ker želimo podariti sebi (ja, predvsem sebi) in našim otrokom vse, po čemer hrepenimo mi sami in nekontrolirano kupujemo vse, česar kot otroci nismo imeli, a smo si od nekdaj tako zelo želeli. Nočemo, da bi naši otroci čutili kakršno koli pomanjkanje, kot smo ga morda sami.
Kaj pa kupujemo? Kupujemo občutek sreče in ljubezni, kupujemo mašila za frustracije, za travme iz preteklosti in otroštva, ki nikoli zares ne izginejo, ampak nam zvesto sledijo vedno in povsod. Otroci si večine stvari, ki jih imajo v svojih nabasanih sobah, sploh ne želijo in si jih nikoli niti niso želeli, dokler jih nismo mi s svojimi namigovanji in nerazumnim klikanjem ‘v košarico’ prepričali v nasprotno.
Spomnim se pred leti, kako sem bila razočarana, ko se moja hči ni preveč brigala za Barbie, ki sem jo s takim navdušenjem kupila zanjo. Ali če pošteno povem – ki sem jo kupila zase. Nisem mogla razumeti, kako je lahko v enem dnevu pozabila nanjo. Na mojo ljubo barbi! Zakaj se ure in dneve in mesece z njo neprekinjeno ne igra, kot sem se nekoč sama. Ampak, ja, seveda. Barbike, frnikole in navadne lego kocke – to so bile igrače, za katere smo se morali potruditi, jih podedovati od starejših bratov in sester, jih prešvercati čez mejo ali pa smo jih potrpežljivo čakali ob koncu leta.
Danes, ko je vse na voljo že pri blagajnah in ko torbico s kilavim logotipom lahko kupiš že na pošti, res ni fer, da pričakujemo, da si bodo naši otroci vse tako zelo in zares želeli, kot smo si mi. Otroci ne bi imeli toliko vsega, če jih ne bi mi bombardirali z vsem mogočim na vsakem koraku in še celo preden se rodijo.
Vsa predraga kolesa, štirikolesnike, smučke in borde, danes kupujejo fotri. Vsa tutu krilca, gnezda, dizajnerske košare in barbike pa, seveda, kupujemo me – hormonalno neuravnovešene mame, kdo pa drug. Otroci ne vedo, kaj so to trendi igralne podloge in predrage tetra plenice. Za nas starše – nekoč otroke, ki smo odraščali v rahlem pomanjkanju, pa je kar vse od naštetega a must.
Mi smo si v otroštvu zares zelooo želeli vsega, kar nas je čakalo pod jelko in od teh daril se še dolgo nismo ločevali in smo jih posebej cenili, ker nismo imeli veliko. Našim otrokom pa – do tega magičnega trenutka, ki bi se po scenariju iz našega otroštva moral zgoditi na predbožični večer in jutro zatem – vse leto uresničujemo želje, kar postopoma vodi do usihanja hrepenenja po čemer koli. Zato pa nezanimanja glede daril otrokom pač ne moremo zameriti. Nehvaležnost in razvajenost lahko v veliki meri pripišemo kar sebi, čeprav so naši nameni dobronamerni. Če pomislim, je včasih pomanjkanje kar pravi blagoslov.