USODNI DA
Poroka je definitivno magično dejanje in jo radi glorificiramo in se vanjo kdaj tudi zaletimo, kljub dejstvu, da veliko zakonov razpade, še preden jim dostavijo poročni album. Jaz sem glasna zagovornica porok, ker sem nepopravljivi romantik in me vedno razžalosti, če slišim, da se komu ni izšlo. Ravno lani sem bila na eni čudoviti poroki, pravem spektaklu. Danes, dobro leto kasneje, je par, ki si je pred nami obljubil marsikaj, že ločen. Planiranje njune poroke je trajalo dlje, kot njun zakon. Jasno, poročni list ne more popraviti odnosa, ki je bil že v štartu na majavih tleh.
Nekoč je poroka vseeno pomenila, da bosta dva skupaj – za vedno. V dobrem in v slabem. Seveda je to prepričanje generaciji naših staršev, dedkov in babic prineslo tudi polno nesrečnih ljubezenskih zgodb, zlomljenih duš, frustracij in osamljenih življenj v dveh ločenih spalnicah, ker je bilo vztrajanje v slabem odnosu in »dajmo malo stisnit zobe« nekaj čemur smo prikimavali oziroma se s tem nismo kaj dosti ukvarjali.
Danes smo na srečo že precej daleč od tega. Vsi se non stop egoistično sprašujemo o lastni sreči, zato veliko lažje (in hitreje) zabrišemo prstan in izrečene zaobljube v kanto za smeti. Kaj se v resnici zgodi, ko izrečemo usodni Da skupnemu kreditu? Rečemo Da ljubezni, varnosti ali dolgčasu? Ali je ravno ta varnost, ki jo nudi zakonski stan, največja nevarnost za naš kasnejši ljubezenski kolaps? Ker si vsi želimo večne romantike, želimo si življenja polnega filmskih trenutkov Tik Pred Poljubom in konstantnega občutka zaljubljenosti.
Ali nas v nekem trenutku uniči ravno ta status nevznemirljive varnosti, ki smo ga prostovoljno podpisali in je od sedaj tu za vedno? Ali z zaljubljenim usodnim Da pred matičarjem in z novim priimkom izgubimo potrebo po tem, da bi partnerja še naprej zapeljevali in se raje zavlečemo v staro trenirko in se nezainteresirani (za karkoli) svaljkamo po kavču? Brez petnajstih slojev črne maskare. Brez kapljice Chanela za ušesi.
Na začetku vsake zveze smo popolnoma prevzeti in toleriramo marsikaj. Ja, tudi to, da si vsako jutro z njim delimo kopalnico. Ja, tudi to, da zamuja na tvoje fantastične škampe. Sčasoma se to stanje začetne evforije umiri in se začne normalno življenje, ki mnogokrat pelje do tega, da ti srce več ne poskoči in dih ne zastane, ko slišiš ključ v ključavnici – »Heeej, doma sem!« Ali pa lahko pripelje celo do tega, da si enostavno nista več všeč. Uf!
Zakaj bi dajali umetno dihanje odnosu, ki zamira? Zakaj bi vztrajali v nečem, kar nam ne prinaša ničesar dobrega? Zakaj bi se utapljali v odnosu, če se ne marata več? Zakaj bi prenašali njegovo večno slabo voljo? In njeno jamranje? Zaradi otrok? Večinoma zato, ker se tako zelo (z razlogom, seveda) bojimo razhoda, ki prinaša negotovo prihodnost (predvsem finančno in socialno), ki je lahko celo bolj surova in težka od izgube razuma in izgube sebe v neljubečem odnosu. Posledično nam zato ne ostane drugega kot da svoje življenje posvetimo vztrajnemu, Sizifovemu lepljenju počenega kozarca, ki nikdar ne bo več nov.
Vse več je žensk in moških, ki nikakor ne pristajajo na nekorektne kompromise, na neprijetna družinska kosila, na družinske izlete, kjer sta ona in on v istem prostoru in času samo zaradi otrok. Ne vem pa ali so ti isti ženske in moški, ki so izvedli herojsko dejanje in odšli, popolnoma brez stigme, ker niso raje malo potrpeli in ker vseeno niso pristali na slabo zvezo v mehurčku zato, da bi podarili mirno spanje svojim večno zaskrbljenim staršem in opravljivim sosedom? Tem istim staršem, ki ne razumejo, da je v redu, če sta naredila napako in da je popolnoma ok, če se razideta in da je najbolj prav, da si življenje postavi vsak zase na novo. Ti isti starši včasih niso imeli izbire. Bili so pač skupaj. Stiskali so zobe. Večinoma kar – ne glede na vse.
Danes imamo ta luksuz, da se je dovoljeno jutri poročiti in pojutrišnjem spakirati in oditi. Dovoljeno je, da postavimo sebe na prvo mesto. Pravico smo si vzeli do te izbire in svobode, ker smo dojeli, da ni treba, da vztrajno lepimo tisti počen kozarec. Ker nikdar ne bo več nov. Zagotovo pa je to, da imamo toliko opcij in več svobode, kljub plusom, tudi naše največje prekletstvo.