SREČEN ZAKON JE MIT?

0

Kaj se v resnici zgodi, ko izrečemo usodni DA družinskemu življenju in skupnemu kreditu? Rečemo DA varnosti ali dolgčasu ali celo zlati kletki, ki največkrat niti ni zlata? Ali postane ravno ta varnost, ki smo si jo tako zelo želeli in o njej sanjarili, največja nevarnost za naš ljubezenski kolaps in za naše osebnostno umiranje na obroke? Ker v resnici si vsi želimo večne romantike, želimo si življenja, polnega vznemirljivih filmskih trenutkov tik pred poljubom, nenehnega občutka pijane zaljubljenosti in konstantno pospešeno bitje srca, ki poskoči vsakič, ko zaslišimo ključ v ključavnici, ker je On ali Ona končno doma. Scenarij, v katerem ga jaz vedno dočakam v novem prosojnem negližeju.

Ali nas v zakonu uniči ravno status skupnosti in varnosti, po katerem smo tako hrepeneli? Ker ne eno ne drugo ni vznemirljivo in nas v določeni fazi začne dolgočasiti in si zato natrpamo urnike z novimi hobiji, manično kupujemo vse boljše avtomobile, vse dražje domače ljubljenčke, samozavest si dvigujemo z liftingi, postajamo vse večji deloholiki, bežimo od doma od suhoparne rutine, skačemo k neznancem v postelje, ker nas ti, seveda, »slišijo«, »vidijo«, »čutijo« in nas ne obsojajo. Krademo prepovedane poljube, ker kljubujemo in se infantilno upiramo odraslosti in odgovornosti ter se tako v tem svojem svetu, ki ga živimo drzno, a hkrati kukavičje (ker na skrivaj) in pa paralelno s skupnostjo družine, kateri smo, mimogrede, nekoč prisegli marsikaj, končno počutimo spet Mi – tokrat spet živi.

Zakon (tudi brez papirja, seveda) je danes v mnogih primerih le neposrečen poskus dveh posameznikov, da skupaj živita najbolj izpopolnjeno in srečno življenje. Vsaka zaljubljenost ima rok trajanja kot tudi vsaka, še tako obstojna konzerva in ko rok preteče, zveza zaide v krizo, če vidva v resnici sploh nista za skupaj. Zato je takrat najbolj primeren čas za nekaj, kar zamegli resnico (ker morda smo pa izbrali narobe?), torej za prvega skupnega kosmatinca, za prvega otroka, za urejanje novega doma, za nakup enoprostorca, za nepremišljena posojila, za prepletanje prijateljev na spomladanskih piknikih in dopustih, za sklepanje prevelikih kompromisov, za vse, kar vaju kot par in skupnost še bolj zabetonira in zveže do večnosti − ali kako smo že prisegli?!

Vidva v tem procesu integriranja postajata vse večja prijatelja in zaveznika. Vloga dveh ljubimcev, ki bi nekoč cel vikend preležala v postelji ob Seinfeldu, ob hrani iz embalaže, ob smehu do solz, s prepletenimi nogami in ob nepremičnih čutečih pogledih, pa sočasno in postopoma pojenja, dokler popolnoma ne ugasne. Čas smrti: dopolnite sami.

Sreča ima danes nov pomen. Sreča, kljub vsem force majeure situacijam, ki nas bi lahko prizemljile, že dolgo ni več »samo« to, da smo skupaj in da smo zdravi in da imamo streho nad glavo. Sreča se je redefinirala, kot smo se mi. Etikete smo že zdavnaj odlepili z zglancanega nabotoksiranega čela. Zdaj nezadovoljno cepetamo že za tako »malenkost«, kot je to notranja praznina, notranja sreča ali vsaj pravica do nje. Kako si drznemo! Vem, kako smo vsi obračali z očmi, ker je bil razlog ločitve mojega, sedaj bivšega, moža po petnajstih letih – »nisem več srečen!« »Kdo pa sploh je srečen?!«, «Kaj se pa gre?!«, »Razvajen egoist in pizdun!« so leteli besni komentarji. Tudi iz mojih ust, seveda.

Danes ženske več ne dovolimo, da gredo stvari tako daleč, da se spremenimo v histerične verzije svojih mam. Nismo več pripravljene na vsakodnevno sizifovo kuharjenje toplih obrokov, predpasnike smo odvrgle, v veliko primerih so si jih nadeli moški, ki kuhajo, perejo in pospravljajo, ženske pa vse pogosteje zasedamo položaje, od katerih se mnogim (moškim) tresejo hlače. Pete so vse tanjše in višje. Moški, po drugi strani, pa so vse večji mehkužci, mazilijo se, držijo se raznoraznih diet in niso več tisti galantneži, ki bi ti pridržali vrata in plašč ali bi ti podarili šopek pomladnih tulipanov. Oba modela, ženski in moški, iz časa neolitika, sta izumrla.

Ženska, moški, sreča − vsi smo dobili novo definicijo. To pravim brez kakršnekoli nostalgije. Ampak, ali je zato srečen zakon, v nekdanjem pomenu, zgolj še mit in ga lahko končno nehamo poveličevati?

Če bi morala potolažiti vse nas, ta ločene, ki nosimo stigmo, ker nam pa ni uspelo, bom malce prepotentno razmišljala na glas, če je morda ta predrzna pravica do nove definicije sreče, ki smo si jo izbrali (tudi če neprostovoljno) nekaj, kar je, če odnos ne štima, rezervirano samo za najpogumnejše in za tiste, ki si Jo (srečo, namreč) lahko tudi privoščijo? Odgovor: dopolnite sami.

Pa srečno!

Nalagam, počakaj...