NISEM ŠLA NA NOHTE, IMELA SEM POMEMBEN SESTANEK
Živim v moderno sestavljeni družini, kjer poleg mojih dveh otrok, tudi moj partner živi na dveh naslovih, kar pomeni, da sem še vedno občasno prepuščena sama sebi pri logističnih izzivih v usklajevanju službenega delovnika s trgovino, pošto, čistilnico, frizerjem, pobiranjem otrok v šoli, spraševanjem zgodovine, pranjem perila in vsem ostalim kar je vmes. To vmes seveda ni meditiranje, ampak je po navadi angažirano drgnjenje pekača od nedeljskega finega kosila. Vedno je še sto reči, ki bi jih morala opraviti.
Vsekakor sem pa ena tistih, ki simpatizira s prepričanjem, da mama mora poskrbeti prvo zase, da bo zadovoljna ali vsaj približno uravnovešena. Ali je to nočno guglanje in iskanje destinacij našega naslednjega potovanja, ali je to brskanje po sebi na psihoterapijah, ali je to obisk frizerja, ali pa je to “samo” še ena dolga kava s prijateljico. Samo dajem v navednice, ker kava s prijateljico je vedno mnogo več, kot se sliši.
Kljub pomanjkanju časa je odrezan čas zase nuja in jaz sem mojstrica v tem, da stlačim trajno lakiranje nohtov in brazilko v enourno luknjo, ki jo imam med službo in pobiranjem sina v šoli. Zadnjič se mi je zgodilo, da sem bila pa res na knap s časom in sem prvič prosila hči naj ona pobere bratca “prvčka” in naj gresta domov sama. Oba sta se veselila.
Sem pa hčerki priznala, da jaz ne utegnem, ker grem po službi na nohte in zato ne bom pravočasno v šoli. Potem pa sem izustila še navodilo: ” Taja, če te učiteljica slučajno vpraša, nikar ne povej, da pobiraš Leonarda, ker je mami na nohtih, reci, da imam nek pomemben sestanek”. Uh. Kako sem se počutila poraženo (kot ženska) in kilavo do amena že v isti sekundi, ko sem hčerki, ki jo (na srečo!) vzgajajo drugačni časi, rekla nekaj tako sramotnega. Pomirila me je ona, ko mi je začudeno in skoraj pokroviteljsko in vzvišeno odgovorila, kot se za odraščajoče dekle, ki se razvija v emancipirano žensko, spodobi: ” Zakaj pa ne bi smela iti na nohte? Saj to je nekaj najbolj normalnega, mami.”
Kako lahko jaz, ki glasno zagovarjam svobodo v vse smeri, hkrati v ključnih trenutkih, v praksi, tako pogrnem na celi črti, ko pošiljam svoji dvanajstletni hčeri signal, da je to, da gre mami na nohte medtem ko ona spremi bratca domov, nekaj kar bi morala skrivati. Najbrž bi morala biti na pomembnem sestanku najmanj z Bruseljskim vrhom, da bi imela to uro odsotnosti opravičeno. V svoji glavi, seveda.
Svoja prepričanja, za katere sem pretenciozno mislila, da jih tudi živim, sem z enim stavkom poteptala. V trenutku sem občutila sram, ker sem izpadla tako nazadnjaška in skrajno ne svobodomiselna, ko sem izrekla besede, ki bi nekoč priletele iz ust moje mami, četudi je bila zelo sodobna v razmišljanju. Globoko, pregloboko so zakoreninjeni glasovi preteklosti.
Na srečo ima moja hči svoj genetski zapis, popolnoma drugačen temperament in pa povsem drugačne temelje. Njena generacija je svobodomiselna in to, da se tega svojega progresivnega pogleda na svet sploh ne zaveda, povzdiguje njeno razmišljanje in nefiltrirano artikuliranje ne strahopetnih misli še na višji piedestal. Definitivno na višjega od mojega.
Moja hči ne sprejme in ne razume, zakaj jaz, poleg vsega, kar naredim kot mama in gospodinja (in pa tudi če ne bi!), ne bi smela na nekaj, na nek lepotni tretma, ki ne vključuje nje in njenega brata in se več kot očitno in odkrito čudi mojim stiskam, ki jih doživljam, ko naredim nekaj samo zase.
Na srečo moja otroka odraščata v časih, ko se diskurzi odnosov (do žensk, do moških, do drugačnih od tebe, do urejenih nohtov) postavljajo povsem na novo. Razvijajo se in oblikujejo na novih temeljih in njihove male glave zato niso polne idealov izkrivljenih podob iz zarjavele preteklosti, ki je polna nevidne in le na videz benigne simbolike, ki smo ji nekoč v otroštvu nasedali, vse dokler nismo prilezli do faksa in do sodobnejše literature, ki nas ženske a priori ne postavlja pred štedilnik, ampak nas opogumlja, da si vzamemo čas zase, brez slabe vesti in nas uči, da to ni nič takega in je celo nekaj najbolj normalnega, kot me je podučila moja dvanajstletna hči.
In da med rdečimi dolgimi nohti in tem, kakšna oseba, mama, ženska sem jaz, ni prav nobene korelacije. Vse sem prebrala. Vse vem. V vse to verjamem. Teorijo bom morala samo še pogosteje spraviti v prakso.