ŠTIRIDESET PLUS

0

Štirideseta naj bi bila nova trideseta. Pa so res? Ali ni to ena od največjih laži in le slaba tolažba vsem ženskam, ki v tridesetih niso in nismo naredile vsega, kar smo si začrtale? Magisterij, kariera, potovanja, projekti, misija spoznati Ta Pravega, reprodukcija in ožji pas. Ali ni ta optimistična in utopična trditev leta so samo številka le še ena zavajajočih propagand? Glava definitivno ni več tako brezskrbna, kot je bila pred otroki in krediti, torej, preden nas je doletelo odraslo življenje. Naš um je že res mogoče bistrejši in pametnejši. Kaj pa telo? Gravitacije in umiranje kolagena na obroke žal ne morejo ustaviti nobena vstavljena trepalnica, vrisana obrv in oboževani toksini. Težko bomo pobegnile od fotografij, kjer se vse težje gledamo. In nemogoče je, da bi pobegnile od težkih tem kot so življenjsko zavarovanje, toplice, enoprostorec, išias, prehranski dodatki, izgorelost, antidepresivi, različne fobije, občutek manjvrednosti, anksioznost, paranoične misli, zgubana koža, suhi lasje, preskromna omara z oblačili, vse manjši krog ljudi, ki bi jih, brez razmišljanja, lahko poklicali sredi noči.

Ne vem, na kateri stopnji odraščanja so se moji plani, zaradi katerih sem v dvajsetih in tridesetih bila ves čas v vzhičenem stanju, sprevrgli v planiranje nič kaj vznemirljivih opravil – kaj bom jutri kuhala, kdaj bom naročila sina k zobarju, kdaj bomo Loli in Limonci (morskima prašičkoma) postrigli nohte, kdaj mi bo v tem tednu uspelo umiti lase, do kdaj moram plačati drugi opomin, koliko strojev me čaka za čez vikend, kdaj bo imela hči govorni nastop, kdaj jaz mamografijo, kdaj bom odprla kup položnic, kdaj v tem tednu bom šla k staršema na grob, koliko dni bom še odlašala dvig paketa na naši prečudoviti Pošti? 

Kam je izginila vsa moja infantilnost (lahko rečem tudi neodgovornost), ki sem jo nekoč imela in sem jo skrbno negovala, ko sem bila polna brezskrbne življenjske energije za prihajajoče poletne romance, za ples do jutra, za zaljubljanje v profesorje in natakarje, za obetajočo prihodnost, kjer je prav vse mogoče in je vse nenavadno in vznemirljivo, predvsem je pa vse spontano in definitivno ne vključuje skrbnega planiranja tedenskega jedilnika in niti ne kuharjenja toplega obroka na žlico, kjer je en del obvezno mišljen za v zamrzovalnik.

Kdaj nas je doletelo najbolj običajno življenje brez žarometov, zelo organizirano in predvidljivo, ko smo prenehale spati gole v njegovem T-shirtu, ker nas sredi noči potem tako zelo zebe? Kdaj smo pričele z jutranjimi in večernimi rutinami, brez katerih enostavno več ne moremo? Kdaj smo začele nositi zatlačene spodnje majice, ker nam sicer piha čez križ in high waist hlače, da nas varno stisnejo čez trebuh? Kdaj smo začele dodajati vitamine in jesti vlaknine z drugega konca sveta? Kdaj smo se začele bati bacilov, tuje sline, glutena, neznanega vonja, pretesnih objemov, flirtov in ukradenih prepovedanih poljubov? Le kdaj in zakaj smo vrtoglave lakaste pete, prosojne negližeje, štrumpantle in najbolj predrzno pretemno šminko pospravile v predal, ki ga ne dosežemo?

Ampak, nikoli ni prepozno. Ženske bi morale ravno po štiridesetem zares uživati v življenju. Saj veste, ko smo odkljukale to, kar smo si želele – družino, otroke, izobrazbo, službo in smo sedaj končno lahko spet takšne, kakršne smo bile nekoč, samo da sedaj v zrelejši različici sebe. Napočil je čas, da se zopet spomnimo, kakšne smo bile. Da kdaj pa kdaj prekršimo pravila, da gremo vsake toliko malce predaleč, da znova prebudimo zakopano spontanost, zarustano spolno energijo in si dovolimo nekaj več svobode v pravem ali fantazijskem svetu. Ločene, samske, poročene, z otroki ali brez. Hej! Veliko smo si naložile, dovolj smo se prilagajale, čas je, da sedaj najprej poskrbimo zase, no, vsaj v kakšnem segmentu življenja. Po mojem smo si to (vsaj delno) svobodo, ki skače od vsakdanje rutine, še kako krvavo zaslužile. Jaz zdaj pogosto spim v Njegovem T-shirtu. Gola. Kaj bi pa ti?

 

#urbanamama #drugarunda

Nalagam, počakaj...