NIKOGARŠNJI OTROK
Na smrt svojih staršev nikoli nisi zares pripravljen, ne glede na to, v katerem življenjskem obdobju si in ne glede na to, koliko si bil nanje navezan ali koliko si se nanje lahko zanesel. Tvoja vloga otroka, ki ti je bila dodeljena ob rojstvu, se z njihovim odhodom konča in kar naenkrat se počutiš, kot da ti je nekdo izpulil korenine in si ostal brez lastne identitete. In vsa odgovornost in breme tega sveta sta na tebi. In kar naenkrat nisi več nikogaršnji otrok.
Od nekdaj sem bila zelo samostojna, a je bila prisotnost staršev (tudi če na daljavo) dovolj, da sem vedno čutila njuno podporo. In sedaj, ko sem še pred 44. rojstnim dnevom v letu in pol izgubila oba, najprej očeta in zdaj mamo, občutim to nenavadno praznino. Kot da je izginil del mene. Ni več nekoga, ki bi me imel rad ne glede na vse. Ni nekoga, na kogar bi se lahko jezila, ker se vtika v mojo »sodobno« vzgojo in v moje dramatične življenjske odločitve. Ni več nikogar s komer bi delila vzpone in padce, da bi jih ta lahko odobraval ali kritiziral. Ni več nikogar, ki bi mu lahko dnevno na viber pošiljala fotografije svojih dveh otrok, ki se zvirata in pačita.
Do staršev nikoli nimamo nevtralnega odnosa ne glede na to, ali je ta naša vez z njimi pozitivna ali negativna. Veliko razmišljam o teh odnosih odkar sem tudi sama mama. Odnos otroka in matere je zagotovo eden najlepših, a hkrati je eden najbolj zapletenih in občutljivih.
Večinoma naše mame krivimo za vse (in nas krivijo za vse) in smo njihovi najostrejši kritiki, čeprav jih imamo radi. Ker je tako najlažje. Zakaj nas ne posluša, zakaj nas ne razume, zakaj je stalno zaskrbljena, zakaj je šibka, zakaj ne reče Ja in zakaj ne zna reči Ne, zakaj nam daje občutek krivde, zakaj ne moremo vedno, ko smo si zamislili, računati na njen topel objem, odobravanje in razumevanje.
So pa mame zato zaslužne za večino dobrega, kar znamo. Številne mojstrske veščine sem se naučila prav od mami. Recimo, kako umetniško razvozlati še tako zapletene situacije in ustvariti navidezno najpopolnejši moment tudi v najbolj nemogočih pogojih. Kako iz nič skuhati najboljše kosilo in iz nič zakuhati dramo. Kako po telefonu reševati prijateljičin odnos, hkrati pa zlagati lazanjo in obešati perilo. In kako se za romantično večerjo urediti v petih minutah, in to za čisto desetko. In kako do zadnjega reševati zažgano ponev in obenem ljubeče uspavati oba otroka. Pa kako peljati avto s praznim tankom in kako brezkontaktno pokvariti vse elektronske naprave. In kako kljub časovni stiski organizirati prijateljici presenečenje in ga izpeljati z veliko dozo humorja. In kako se smejati do solz tudi v najtežjih trenutkih. In da je okej, če sem na trenutke odštekana, kot je bila ona. Pogrešala jo bom.
Odkar je ni sem večkrat sanjala, da sem jo v mestu srečala, da sem jo močno objela, da sva se pogovarjali, da sva razčistili. Pa nikoli nisva. Ah.
Materinstvo je razgiban in zapleten proces in jaz se še po enajstih letih privajam na to, da sem mami – nenehno se vzgajam, se sprašujem, se oblikujem, opazujem sebe in okolico in Mater! da ni enostavno. Kuhamo, peremo, ljubkujemo, pomagamo, tolažimo in nemalokrat rešujemo svet.
Kljub trudu pa je dejstvo, da se nekoč ne bomo vse znašle na priljubljenem seznamu naših potomcev, ki bodo takrat s svojimi družinami živeli svojo ločeno zgodbo in jim bomo morda samo odveč? To, da nam je bila ob rojstvu naših otrok dodeljena vloga mame, še ne pomeni, da jo bomo avtomatično, sploh pa v očeh naših otrok, dovolj dobro opravljale in da bodo z rezultatom vsi zadovoljni. Pa če se še tako zelo trudimo, vsaka na svoj način, kot le zna in kot le lahko. Držim nam pesti.
Če pomislim, česa si nekoč sama kot mama zares želim, bi rekla, da bi bil zame največji uspeh to, če bi mi moja dva otroka, ki sta zdaj šele enajst in pet, ampak, ko bosta odrasla in me ne bosta več potrebovala in se bo moja funkcija starša (ne vloga mame), končala, ja, takrat, enkrat, nekoč, če mi bi rekla nekaj tako zelo lepega, nekaj najbolj preprostega, kot je – “Mami, bila si super!” Vsak dan delam za to.