ŽIVELA PRIJATELJSTVA
Dejstvo je, da ženske vse počnemo z velikim odmerkom strasti in to velja tudi za naše prijateljske odnose, ki predstavljajo velik, tudi ključen del našega vsakdana. Ni ga boljšega občutka od tega, da imaš prijateljico, dve, morda tri ali celo štiri, za katere veš, da jih lahko sredi noči vržeš iz postelje, če bi jih potrebovala. In ni ga lepšega, če veš, da si ravno ti tista na katero se bodo obrnile po pomoč in te bodo klicale za nasvet in boš ti njihova rama za jokanje.
Niso vsa prijateljstva za vedno. Z leti nekatera prijateljstva zamrejo, nekatera se po določenem času tudi obnovijo, nekatera samo zbledijo. Vsako prijateljstvo ima svoj namen, svoj prostor, svoj čas in pa določen rok trajanja, ki je pa lahko, seveda, tudi neskončen. Nekatera prijateljstva se postarajo kot mi, zgubajo se kot koža na vratu, ki z leti postaja vse bolj obremenjujoča. Določena prijateljstva enostavno povozi čas in postanejo dobra samo še za v arhiv. Nekatera ostanejo le lep spomin na obdobje, ki smo ga preprosto prerasli. Nekatera prijateljstva preživijo vse turbulence življenja, se z njim spreminjajo in z njim rastejo in obstanejo – za vedno.
Velikokrat sem razmišljala in pisala o tem, ali je prijateljstvo, ki traja večno, rezervirano samo za srečno peščico? Ali lahko v prijateljstvu druga drugo hvalimo in se brezkompromisno vzpodbujamo, ne da bi se pri tem kadarkoli počutile ogrožene in ne da bi se ob tem zadušile? Ali smo zmožne podpirati boljšo (in lepšo, če hočete) od sebe brez da bi se grizle do krvi? Ali smo lahko iskrene prijateljice srečnejšim in uspešnejšim ženskam, ki imajo boljšo službo, višji položaj, (bolj) ljubečega partnerja, lepši vikend na morju, zapeljivejše obline in bolj “pridne” otroke? Ali smo sposobne biti stoodstotna podpora prijateljici, ki ji gre pa bolj slabo?
Zadnjič sem videla posnetek, kjer Oprah razlaga, da takoj, ko je v odnosu zaznan kanček zavisti na katerem koli področju, ali je to karierno, ker je nekdo uspešen v tem, kar počne ali osebno, ker je ta nekdo zadovoljen in osebnostno raste in napreduje, prijateljstvo s to osebo ni več mogoče. Uf!
Prijateljstvo je zares prav posebna ljubezen, ki se v življenju odvija vzporedno s partnerskim. In ravno zato, ker je prijateljstvo res – ljubezen, mogoče prevečkrat pričakujemo, da bo vse potekalo spontano in brez zapletov. Trud, vlaganje v zvezo in rast ter spreminjanje vsakega takega odnosa so nujni za obstoj. Tako kot je to neizogibno pri vsaki partnerski vezi, je to nujno tudi za prijateljske zveze.
Seveda pa nismo dolžni vztrajati v kakršnikoli zvezi (tudi ne prijateljski), ki enkrat ni več to, kar od nje potrebujemo in pričakujemo – zaupanje, zvestoba, sprejemanje drugačnosti, sproščenost in občutek svobode. Kaj je tisto, kar lahko ubije prijateljsko vez? Je to prevelika oddaljenost vajinih naslovov? So to prepolni kaotični urniki? Različni finančne zmožnosti in na novo pridobljeni statusi? Otroci? Novi partnerji? Nova, sveža prijateljstva? Nenadna nezainteresiranost za vajin odnos zaradi zavisti? Uf!
Ne mine teden, da ne bi pogrešala prijateljice, s katero sva imeli dvajset let nepozabnih spominov, pa je zaradi bolezni ni več med nami. Sebično pogrešam njena sporočila, njene majhne pozornosti, njene nore ideje, njen glas, ki me je vedno razveselil in pomiril, njen smisel za humor, najin vedno preglasen smeh, sebe v njenih očeh.
In ne mine dan, ko nisem hvaležna za prijateljstva, ki jih imam. Pogovori o vsem dovoljenem in o vsem prepovedanem, ples do jutra, vikend pobegi, podpora v materinstvu, preganjanje strahu pred staranjem, skupno reševanje odnosov, izražanje ljubezni do hrane, potovanj, do življenja, smeh in jok … in smeh.
Čas je zares neizprosen. Zato živela prijateljstva, stara, nova in vsa, ki obstajajo in so sinonim za prav posebno ljubezen, za razumevanje, za sprejemanje različnosti in za pozitivne vibracije, ki nam bogatijo in lepšajo vsakdan. Življenje brez njih bi bilo … Ah! … revnejše.