BlogUrbanama

Moja ta Velka je komaj dočakala konec šole, ko bo lahko zabrisala šolsko torbo in rumeno rutko (za vedno) v kot in da se bodo pričele najdaljše počitnice. In da naj končno že pride tako težko pričakovani sedmi rojstni dan. Ker se ji je zdelo, da, ko se bo zbudila stara sedem Bom že velika in odgovorna, ane, mami? Ne vem točno, kaj se je vrtelo v…

Eno leto nazaj je bilo vse drugače. Moj trebuh je bil gromozanski, zunaj so na plus 40 prenavljali našo ulico, tok tok tok so ubogi delavci dan za dnem vstavljali ta lepe ljubljanske tlakovce. Tresla se je cela ulica in naša hiša. In to vse dokler nisem rodila.

Kako je bil moj Mali srečen, ko se je prejšnji teden prvič postavil na noge. Sam ob opori, kot se reče. Kar sijal je od ponosa. Sreča je kar vriskala skozi njegove velike modre oči. Ko sem ga opazovala, sem si zaželela, da bi, dokler bom obstajala, gledala njegov obraz, tako nasmejan, sijoč in srečen. In nikoli drugačen. #myson #proudmom

Kaj imamo pa danes v planu? je tisto vprašanje, ki mi ga On s kančkom ironije in z nasmeškom postavi večkrat tedensko. Ker me pač dobro pozna in ve, da imam jaz vsak dan nekaj v planu. Jaz v odgovor vedno s ponosom predstavim, kaj vse sem (spretno, hvala) uspela stlačiti v dnevni program.

Zrasel mi je modrostnik. Brez najave in opozorila. In zato tokrat ni bil kriv moj Mali za nočno nespanje, ampak utripajoči zob. Ne vem točno, kaj imajo zares modrostni zobje opraviti z modrostjo, ampak menda naj bi modrostniki svoje ime dobili zato, ker običajno izrastejo pozneje v življenju, ko naj bi bili mi modrejši kot takrat, ko so nam izrasli…

Zadnjič mi je prijateljica razlagala, kako je njen mož vzel obe njuni hčerkici, štiriletnico in dojenčico, ker je očitno sam dojel (za to mu pa čestitam), da je ona verjetno že zelo blizu živčnega zloma ali ločitvenih papirjev (vse je možno, ko smo ženske v hormonsko neuravnovešenem poporodnem stanju) in ji rekel, da bo za vse poskrbel. In naj gre…

Ja, seveda, sobota je. In maj. Sezona porok se je začela!...sem na glas komentirala medtem ko sem skozi spalnično okno opazovala karavano avtomobilov, okrašenih z baloni in mašnami, na poti z ljubljanskega gradu. Lepo, lepo. Poroke mi vedno narišejo nasmešek na obraz. Pri poročnih obredih pa zmeraj dobim solzne oči. No, v resnici, ponavadi, kar…

De gustibus non est disputandum je vedno z vzvišenim tonom in resnim učiteljskim pogledom (poklicna deformacija) pametovala moja mami, kadar je hotela umiriti strasti, ko smo doma za našo črno okroglo mizo na veliko (in seveda eden čez drugega) diskutirali o tem in onem in se vedno preglasno ne strinjali. Ne vem, kaj bi na to danes rekli rimljani,…

Živel prvi maj! In živeli prosti dnevi. Kako se vsako leto veselim prvomajskim praznikom. Poleg pobega iz mesta so prvomajski ena mala dopustniška uvertura v prihajajoče poletje. Maj je res najlepši, poleg vseh petkov v letu, I'm In Love, kar konstantno.

Preden smo postale mame, smo prepotovale kar nekaj sveta, se znašle na najbolj zatucanih dalmatinskih otokih (brez vodnika Kako preživeti v divjini), se izgubile in se prerodile v največjih svetovnih metropolah, preštudirale kar nekaj metrov napornih in težkih knjig, delale vse, svašta in povsod, se nemalokrat utapljale v najbolj nemogočih in na…

Prejšnja super sreda. Na soncu vroče za popizdit. In kot vsak teden, jaz in par prijateljic (slučajno vse hkrati na porodniški, ne, nismo se dogovorile) z našimi driskicami kofetkamo na petkovšku ob Ljubljanici. Dopoldan. Ker lahko. Ker smo fraj, vozičkarice (fuj, nujno se moram domisliti kak drug izraz).

Zdaj ko sem že skoraj eno leto doma na porodniški, zdaj točno vem, česa me je bilo vsa ta leta tako strah. In zakaj sem se bala, da bi prostovoljno (ali neprostovoljno) kadarkoli ostala doma. In bila gospodinja. 

Zdaj ko smo se nažrli šunke, potice in ostalih jajc in je obisk ene in druge in tretje familije za nami (brez incidentov, kultivirani pogovori, vse bp), ja, zdaj lahko končno rečem, juhuhu, pomlad je tu. Tralala. Poleg jeseni, moj najljubši čas. 

Po skoraj sedmih letih še kar ne morem verjeti, da sem mami. Ko moram to kje povedati na glas, kar sama sebe presenetim. Mami sem. In ne verjamem svojim lastnim besedam. In materinski dan je zdaj tudi moj praznik. In zdaj tudi jaz dobivam zvončke izdelane iz slamic in iz papirja in najlepše čestitke z Mami, to je za tvoj dan. Rada te imam. 

Medtem ko smo čakali na zeleno, sem na prehodu za pešce ujela pogovor majhne punčke (starosti približno 2 leti) in mamice. Mami, kaj je to? In s svojim malim prstkom je pokazala v nebo na ogromen oblak.

Komaj sem čakala, da lahko kaj zapišem, kaj narišem, načečkam, karkoli od tega. Da dam jezo in žalost na papir in da jo lahko primem za vrat. In jo zadavim.

S puncami se vsako leto za 8. marec dobimo, da proslavimo naš praznik. In da nazdravimo na nas super ženske. Dan žena se mi zdi sicer že malo preživel praznik in me zaradi mamastega in socialističnega pridiha spomni na moj prvi razred, takrat še v jugi, ko smo mali pionirčki s kapco in z rutko ponosno recitirali pesmi in risali risbice našim…

Gledam mojega Malega. Mojega sinka. Kako je ves čas nasmejan in dobrovoljen. In vse na tem svetu mu je ammm in baaa in uiii. In mi ni jasno, kdaj točno, ko tile mali veseljački odrastejo v moške, se to njihovo brezskrbno veselje preneha.

Prejšnji teden sem kupila dve karti za mojo ta Velko. Za njen prvi koncert. Dve karti zato, ker je moja ta Velka je v bistvu še ta mala in še čisto premajhna, da bi šla sama. Na instagramu in facebooku so bile reakcije, zaradi visoke cene teh kart, zelo burne. Da so karte predrage. In da kaj se pa grejo. In naj bo organizatorje sram.

Pred nekaj meseci ga je klical Peter, če gre z njim in fanti na Metallico, v Bologno. In me je, seveda, vprašal ali je ok, če gre. Valda! sem izstrelila. Ker jaz sem SuperKul glede teh stvari...

Ko sva z Malim prišla do avta, sem za brisalcem našla zataknjen prepognjen listek. Ne pred našo hišo. Na drugem koncu mesta. Sonce je močno sijalo, kot da je pomlad. In ne januar. Naložena, kot vedno, z Malim v eni, z boršo s plavanja v drugi roki in s ključi med zobmi (klasika), sem neučakano listek nekako uspela odpreti in prebrala začetek…

Da imam skooos kaj v planu. Da sem ziher že kaj splanirala, tudi če nisem (še) omenila. Da kdaj bo kak dan ali vikend brez planov...poslušam nonstop. Od Njega. Hedonističnega bika.

Sva z Nino zadnjič vozičkali po centru in se smejali...kaj je pa potem Ona, je rekla, ki je doma iz Sela. Ni urbanamama, ampak ruralnamama, al kaj? 

Je sodelavec dobil otročka in poslal par fotk. Punce v službi smo nestrpno čakale, da se odprejo. Fotke novorojenčka. Lepega in dišečega. Na prvih par je bila bebica, mala, sladka. Za stopit. Na zadnji pa - BAM! Fotka male guze....in dreka. Od bebe.

ForeverJang so danes vrteli po radiu. Sem pela, ja. Je Mali že navajen - mami poje. ForeverJangAjUonaBi. Na ves glas. Ampak, ko si kupiš čiiisto predrag jogi, zato da boš boljše spal (ali pa sploh spal), potem se zaveš - Fak - staraš se. In nisi več tko Kul, kot si mislu. In Jang, kot bi hotu. In ne boš tle Forever...no, to si pa vedu.

Ko po dolgih letih srečas Bivšega, v predolgi vrsti za kruh, se v trenutku probaš spomnit, če je kokr tok na tebi vse na svojem mestu, brez sledi otroškega zajtrka in upaš, da doma nisi obula tistih grdih papuč za v štacuno (a se tisti moment res ne spomniš a si, dol pa ne upaš in nimaš časa pogledat)...in si želiš, da na glavi ne bi bil še kr Tist…

Sem se na fejsu vpisala v eno skupino o nasvetih za bebice...ker sem malo pozabla...Kaj mu že daš prvo za jest (po zadnji modi) in kaj nardiš, da Mali kvalitetno rigne, recimo. In sem po parih dneh mogla kliknit LeaveGroup, dat na Unfollow... Ker ne morem. Brat tega.

Danes že diši po Decembru...z vseh strani cocacola božički in jelenčki, na radijskih postajah nepogrešljiva OlAjUontForKrismas in LesKrismasAjGevjuMahat. Kiči, ampak Ja, obožujem ga; bunkice, lučke, zvezdice, kuhanje, druženje, zmrzovanje, stiskanje, gledanje (vedno istih) božičnih filmov, odpiranje daril v pižamah...

Ja, soseda, a vam kaj primem?! Neee, hvala, res ni trebaaaaa...

Danes sem šla v zaro po torbico za frendico za bday. Za eno urco. Sama. Brez tromesečnika. Prvič. Yesss, kakšna svoboda!