BlogUrbanama

Jaz nikdar nisem zares občutila tega velikega zla in škodljivosti televizije. S televizijo in s (sicer bolj skromnim) programom sem rasla in zrasla. In zato se kvečjemu z nasmehom spominjam vseh lenobnih preležanih dni s pridihom oblomovščine, ko sem namesto zehanja v zadnji klopi pri Uvodu v slovansko jezikoslovje (kaj je s temi Uvodi, a?) doma…

V idealnem scenariju bi za moje pisarjenje v naši sto trideset let stari hiši ena soba s ključem pripadala samo meni. Če lahko malo sanjarim o idealnih pogojih ... na tleh parket ribja kost, starinski stol in čudovita lesena miza, na mizi tanek črn notesnik in kozarec rdečega, v kotu pa slaven Barcelona chair, vedno pripravljen na moj pisateljski…

Ste se (kot jaz) kdaj znašli na čudovitem smučišču in ste se v zakajeni kafani, s preglasno Severino in s kuhancem v roki, obnašali tako zelo samozavestno, kot da ste najbolj izkušen smučar (ma, daaa, svake godine) in si po treh urah divjega spuščanja po belih strminah to pijačo (in nažican čik od sodelavke) še kako zaslužite? Najbrž da ne.

Koliko svetovnih vodij se je balo javnega nastopanja, pa so govorili. In govorijo. Koliko žensk se je balo upreti, pa so se uprle in zaživele. In živijo. Koliko nas se boji zavrnitve, neuspeha, kritike, ignoriranja, zdravniških pregledov, priporočenih pošiljk, orjaškega lignja (moja TaVelka na vprašanje česa se najbolj boji), službenih razgovorov,…

V tem letu ti želim, da strah in sram ne bi bila tvoja hendikepa. Pogumno vstani iz zone udobnega kavča. Zamenjaj službo, vpiši se na tisti tečaj, reci kdaj NE, nehaj klikati na naslove "kar je sledilo, vas bo šokiralo", pij vodo, delaj počepe, ločuj smeti, pojdi na zmenek, ignoriraj super popuste, ne nasedaj čudežnim kremam (it's a miracle! aha)…

Celoletna prezasičenost z nakupovanjem je obdarovanju in coca-cola božičku naredila veliko krivico. Včasih smo se teh darilc, ki so se čez noč misteriozno pojavila pod smrekico, tako zelo veselili. Komaj smo jih dočakali. Zdaj smo pa kar malo alergični na darila, ker naše male driskice imajo tako že vsega preveč! Joj, spet TA darila ... in potem so…

Če misliš furat nostalgijo in skakat na Summer of '69 s časa, ko je Bryan še jedel biftek (medium minus) in ni žvečil botanike, obuj nižje petke, da boš tistih par metrov od točke, kjer te je odvrgel taksi in pa do vrat svojega doma, korakala vzravnano in ne puklasto s stopali na not. Tudi, če te nihče ne gleda, ker je ura štiri zjutraj. Ne izgleda…

Ta topel občutek, ko zasvetijo lučke, ko postavljaš svojo zaprašeno smrekico s podstrešja in zavijaš majhna presenečenja za pod njo, je res čudovit, že skoraj blažen. Še ljudje, ki ti sicer niso zelo simpatični, dobijo decembra bolj sprejemljive poteze in pa lepši obraz in na moment (sicer res zelo kratek) si lahko predstavljaš, da pa morda niso…

Ker v resnici si vsi želimo večne romantike, želimo si življenja polnega filmskih vznemirljivih trenutkov Tik Pred Poljubom (saj ste gledali The Notebook?), metuljčkov v trebuhu in konstantnega občutka pijane zaljubljenosti. Ali nas ubije ravno ta status dolgočasne varnosti, ki smo ga prostovoljno podpisali in je od sedaj tu kar ZA VEDNO? Ali z…

Obsesijo z nakupovanjem v stilu slavne zapravljivke Carrie Bradshaw smatram za resno psihično motnjo. Z jokom, histeriziranjem in kolekcijo predragih čevljev (na račun neplačane najemnine) svojih problemov pač ne moremo reševati. To, da si delaš zavidljivo zbirko Imelde Marcos na račun gretja in tople vode je precej bolana situacija. 

V življenju smo ženske ženskam največje zaveznice in zaupnice od malega, vse od takrat, ko smo se prvič skupaj skrivale v travi, žvečile kislice, leže zrle v nebo in si zaupale največje skrivnosti ženskega, takrat še dekliškega, sveta. Vse imamo takšne prijateljice iz otroštva, najstništva in kasneje iz odraslega obdobja. In od nekdaj je bilo nekaj…

Naš um je že res mogoče z leti bistrejši in pametnejši. Kaj pa telo? Lepše in mlajše? Noja. Gravitacije in umiranje kolagena pač nobena vstavljena trepalnica (predolga in pregosta), vrisana obrv "pojaponskoalkajježe" in tkivno polnilo (filer, po domače), ne morejo ustaviti in popraviti. Samo zakamuflirati. V najboljših (a redkih) primerih, uspešno.…

Pa kako nam uspe vsakič znova, kljub filtriranju in selekciji na minimum, ustvariti tolikšne količine prtljage, kot da se nekam selimo in to kljub temu, da vedno vztrajam, da na izletih in na potovanjih ne rabimo toliko stvari za ustvarjanje občutka, da je tu nekje drugod tako kot je doma. Naj bo stran od doma vse novo in čimbolj drugače. Pohanca…

Še vedno obožujem kavo (s filtrom, brez cukra). Še vedno sem tečna, ko sem lačna (no, in ko imam PMS, in ko je luna neprava, in ko nimam dovolj časa zase, in ko mi prepečejo biftek, in ko špageti niso skuhani al dente , in ko mi je vroče, in ko ni vse v ravnovesju, in ...). Še vedno pizdim na kolesarje pred našo hišo. Še vedno ne maram trajnikov…

Naučila si nas kaj je dehteči vrt, kaj je dober nakit in kateri je najboljši parfum. S tabo sem si ogledala največ čudnih in odštekanih predstav, filmov in koncertov. Tvoje življenje je bilo polno estetike, dišav, senzibilnosti, empatije in topline. Zaljubljena si bila v Dalmacijo, v besede in verze. In v mestne ulice. Ne samo ljubljanske.

Čeprav imajo vse moje prijateljice, mamice, ob sebi moške, ki znajo pospravljati, kuhati (celo bolje oziroma morda pa samo raje od svojih dragih, ne vem) in marsikaj popraviti (kar je za popraviti), starševstvo še vedno nikakor ni (in nikoli ne bo) enakopravno in enakomerno porazdeljeno. Večino vsega je še vedno, že od pamtiveka, ane, na nas…

Dolgčas mi zagotovo ne bi bilo. Dve mali driskici (sedem in ena), mož (odrasel, recimo), Lola (naš morski prašiček), pa kupi nesortiranega perila, nepregledanih papirjev, poln predal neodprtih položnic in nujnih obvestil (Vročiti osebno!), preveč (mnogo preveč) nerazvitih slik, nepospravljenih kotov in zaprašenih knjižnih polic. Dopoldanska joga…

Mnogi ne razumejo moje "rahle" obsedenosti do planiranja (mojega časa), do organiziranja česarkoli (ker je to moj mini hobi), obremenjevanja z neumnostmi kot je recimo, koliko centimetrov levo in koliko desno naj visi nova slika, moje popolne nezainteresiranosti za spletno šopingiranje, nošenja sončnih očal v vseh vremenskih razmerah in letnih…

Z eno roko znaš, poleg, seveda, vsega v gospodinjstvu, odpreti prtljažnik, vzeti ven voziček in ga s posebnim (res posebnim, drugih mamic niti gledati ne morem, ko to izvajajo) gibom in trzljajem, ko so celo telo, glava in stisnjeni zobje v najbolj skoncentrirani napetosti, v trenutku sestaviti. Puf. In potem nežno in ljubeče položiti vanj svojega…

V resnici si bomo lahko čestitale (narcisoidno in vse tja do neba), da smo svojo materinsko vlogo dovolj dobro opravile šele čez kakih dvajset let, ko bodo naše male driskice, naši sončki, naši potegani otročki, postali odrasli ljudje, ko ne bo dovolj, da "samo" preskakujejo ovire na otroškem igrišču (joj, naš je motorično tako zelo spreten,…

Življenje je vsak dan bolj dišeče odkar moj Mali - A sem že povedala? - kaka v pleničke znamke "dišeča kakica". Aha. Ne, ne, ni isto sranje drugo pakovanje. Je razlika. Je. Sedaj diši, hm, diši po podalpskem svežem vetrcu, madagaskarski vaniliji in bio zeliščnem čajčku. Srčkano. Aha. Zemlja je okrogla.

Trenutno na plaži jem beli puhasti kruh s toplo (eno in edino najboljšo) pašteto (ajebiga), stabilno stojim (noge v razkoraku, fraj roka v boku), fokusirano strmim (v moje male driskice), se smejim (sama sebi) in pošiljam mastne, sočne in (vam, alergičnim na gluten) brezglutenske poljubčke z najljubšega konca sveta!

Po treh letih sem iz garaže privlekla svoj zaprašen poni, ker je bil v tistem trenutku edini prikladen za prevoz na koncert na drugi konec mesta, kamor sva se tisti večer odpravili z Nano. Se dobimo na Trnfestu, ane? Kot v starih časih. Pivo, druženje, koruza. Tisti večer sicer gintonic, druženje, brez koruze. Res bi bilo vse skoraj kot v…

Prejšnji teden se je mešalo vsem - tistim na morju (kot so me redno obveščali), nam doma med štirimi stenami in tistim v službah. Delati v pisarni na plus 31 pač ni normalno. Na prostem pa še manj. In tudi ni dovoljeno, ane. Normalno pa je, da potem možgani, pametni in malo manj pametni, odpotujejo v tujino, nekam pod klimico. Ali pod palmico. Ne…

Splezala je iz bazena, odšla v hišo in se lotila priprave treh osvežilnih koktejlov, da bomo nazdravile čudovitemu dopoldnevu. Vmes je priskakljala do svojega vrta, odtrgala svežo meto in zopet izginila. Ko se je zopet pojavila je v rokah nesla tri najbolj popolne kozarce s slamico. Nadaljevale smo s klepetom in s počasnim srkanjem božanskega…

Na lepo in mirno nedeljsko jutro sem ob dvojni kavi in litru tekočine pregledovala fotografije s sobotnega piknika in ugotavljala, da so najlepše in najbolj srčne fotografije (ki se jih kar nisem mogla nagledati) tiste, na katerih je moj Mali, ki je pihal svojo prvo svečko, na slikah s svojimi malimi prijateljčki in v naročju z mojimi ta velikimi.…

V kavarni se je vsedla dve mizi stran od mene in Malega. S kontroliranimi povezanimi gibi je iz torbe vzela svoj laptop, ga dala na mizo in ga odprla. Svoj odločen pogled in nasmešek je namenila samo natakarici medtem ko je naročala espresso. Podaljšanega, prosim!

Fuzbal in dramatično predinfarktno stanje sta mimo. V redu. Kolinda in njene trepalnice lahko slečejo svoj premočen kockasti outfit. Tudi v redu. Jaz sem ena tistih, ki nima ravno pojma o fuzbalu (moj bik mi vedno znova mora pojasnjevati osnove, ker vsaj enkrat med vsako tekmo preuranjeno skačem in ploskam za napačno ekipo. "Ni kot za TVOJE" mi…

Vedno, ko se vrnem z dopusta, se veselim vonju pregretega asvalta, mestnemu utripu in srečanju s prijatelji, kolegi oziroma s komerkoli, ki ni moja mala ekipa hodničkov, ki sem jih čuvala, mazila, pazila, fotkala in mazala z visokim faktorjem na morju.

Najlepša jutra so tista, ko me prebudi glasno zborovsko petje škržatov in se, še predno odprem oči, zavem Jaaa, na morju sem! Nato, že avtomatsko, z roko pogladim rjuho na sosednjem delu postelje, da preverim ali moj ribolovec nekje globoko pod morsko gladino zadržuje dih ali zraven mene globoko še spi. Velikokrat ga ni.