PO SVEŽ ZRAK V ŠOPING CENTER

0
Zadnjič mi je prijateljica razlagala, kako je njen mož vzel obe njuni hčerkici, štiriletnico in dojenčico, ker je očitno sam dojel (za to mu pa čestitam), da je ona verjetno že zelo blizu živčnega zloma ali ločitvenih papirjev (vse je možno, ko smo ženske v hormonsko neuravnovešenem poporodnem stanju) in ji rekel, da bo za vse poskrbel. In naj gre kamor si želi. Da ima dve uri časa samo zase (do naslednjega dojenja). To pa dobro poznam. Dve uri svobode. Ne bom to nenadno svobodo primerjala s tistim ta ubogim ovčarjem, ki ga končno spustijo s ketne in revež sploh ne ve, kako naj se obnaša in kaj naj na svobodi počne. Ne bom. A tako kot se je ona, sem se tudi jaz prvič v takšni situaciji spraševala – kam pa naj grem? In kaj naj sploh počnem?
 
Ko imaš dojenčka je taka nenapovedana svoboda, ko si fraj od TriŠtiriZdaj in pa naslednji dve uri včasih precej čudna in je lahko celo breme. Ker kar naenkrat dobiš dve uri, ki jih hočeš nočeš, a Moraš! kar najbolje izkoristiti. Zdaj ali nikoli. Tudi, če nisi razpoložena, tudi, če bi bila raje doma. A seveda ne boš tako brezvezna in priložnost dvourne svobode izpustila. Tik-tak, tik-tak. Juhuhu oziroma Uf? 
 
KAM?! Zberi se. In to hitro.
 
OK.
 
Lahko bi šla na sprehod na svež zrak. A kaj, ko imam v resnici že poln kufer sprehajanja in vsega tega svežega zraka od nenehnega vozičkanja in popoldanskega posedanja po okoliških igriščih. In itak ne razumem tega, zakaj bi se telesno in umsko zdrav človek pod petdeset, ne, pardon, pod šestdeset, KarTako malo sprehajal, razen, če ima otroke, ki jih mora zgonit ali cucka, ki ga tudi mora zgonit in ga mora peljati scat. Sprehajam KarTako zaradi svežega zraka se jaz – ne. In ne, ne morem si niti predstavljati, da bi prijateljici razlagala, da sem bila dve uri prosta in sem šla na en LEP SPREHOD. Lep je Brad Pitt in to je to. Vprašale bi me po zdravju, to sigurno. Torej, sprehod in svež zrak in Brad Pitt – vsi tile trije odpadejo. 
 
Lahko bi se dobila s katero od mojih prijateljic. To bi bilo res super. Klepet ob kavici. Jaaa, vedno rabim. A kaj, ko pa je taka blesava ura, da je sigurno vsaka na svojem popoldanskem vrtiljaku s tamalimi, s službo, vrtcem, psom, frajerjem,…Izgubila bom pol ure na telefonu, da vse po vrsti pokličem, če jih sploh prikličem (danes se ti živ bog več ne oglasi na klic. Če bi kaj rad, moraš to napisati na viber, tako kot vsi normalni ljudje, ane), da bom na koncu ugotovila, da grem lahko na kavo kar sama, ker nobena ne more. Kar bi bilo sicer tudi v redu, ker sem rada sama na kavi (a žal redko), a ta podarjen čas je nekaj zelo posebnega, ga moram nekako bolje izkoristiti, kot da soliram ob kofetu in buljim v mimoidoče.
 
Ja, lahko bi šla tudi na masažo, ali k frizerju, ali pa na pedikuro,…a za vse to se moraš naročiti. Gospa, aveste, pri nas imamo šele čez dva tedna prvi prosti termin. O, hvala. Se vidimo – nikoli. Torej, ne bo šlo.
 
Kino – ne, savna – ne, ne maram, gintonic – ja, maram, ampak, če grem na dva čez cesto, me bojo moje driskice našle (in to 100%) in bom čez eno minuto, namesto, da pijem svoj gintonic in si prižigam nažican cigaret, naročala sladoled v lončku in jabolčni sok z rumeno slamico. Moram nekam z avtom, da me ne najdejo. V kompatibilnost gintonica in vožnje avtomobila pa ne verjamem. Ah.
 
Kaj bi še lahko.
 
Vem! V šoping center (smrdljiv, ne maram) si grem kupit nekaj lepega zase, potem grem pa na en velik, sočen burger – maram. Super plan. Tik-tak, tik-tak. Ostalo mi je še ura in 50 minut. 
 
Vem, vem. Zadovoljstvo in sreča je v nas samih in ne v kupljenih stvareh. In ne v burgerju. V to verjamem, v resnici, še veliko bolj, kot bom kadarkoli priznala na glas. A počutim se tako prekleto dobro, ko si kupim novo oblačilce. In ne poznam prav nobene, ki jo ena majhna vrečka z novim, sebi kupljenim darilcem, ne bi razveselila. Vsaj momentalno.
 
Pri vhodu v trgovino sem za trenutek zastala in z leve proti desni najprej vse poskenirala in pregledala teren. Sledilo je tipanje in božanje majčk, srajčk in oblekic iz nove pomladne kolekcije. Pri nekaterih sem takoj vedela, da smo si usojene. Vzamem, vzamem, vzamem. In ti greš tudi z mano. Pri blagajni sem na hitro vzela še eno navadno belo majčko. Vedno rabiš še tisto trinajsto. In hvala tisti, ki jo je prej probavala, da je tokrat ni zasrala s svojim pudrom in šminko Red district.
 
V avtu sem dala sedež do konca nazaj in uživala v razgledu na mojo vrečko iz katere je mahala nova pomladna srajčka. Jedla sem moj burger, ga zalivala s coca colo (strup! daserazumemo) in poslušala AnybodySeenMyBaby najbolj na glas. Morda je bila moja duša res v tistem trenutku bolj siromašna, a moje srce je bilo izpolnjeno in veselo in je pelo oujeee, oujeee.
 
Domov sem prišla s polno vrečko in polnim želodcem. Srečna. Kot da sem bila na dolgem spiritualnem sprehodu in kot da sem se nadihala svežih in pozitivnih vibracij iz vesolja, se najedla prane, objemala drevo in postala ENO z naravo. Zen v glavi. Zen v želodcu. In lahko rečem samo Bravo! sama sebi za dobro izkoriščeni dve uri. Amen.
 
Prijateljica mi je prejšnji teden na viber poslala fotko njenih vrečk s šopinga in pripisala, da je njen mož spet čuval tamali, da je šla pa tokrat, po mojemu nasvetu (nič kaj inovativnem, a, več kot očitno, koristnem), raje v šoping (in ne na lep sprehod objemat drevesa) in da je bilo osvobajajoče. Da, kot da se je nadihala svežega zraka (čeprav je čas zabila po trgovinah brez kakršnega koli zraka) in da se je napolnila s ta pravo energijo. Da si je kupila seksi kopalke in seksi tisto nekaj za čez. A da bo sicer to drugo nekaj (za čez) vrnila, ker da je malce preterala in je vseeno malo preveč seksi za z dvemi driskicami na plaži. Da bo zamenjala za dve obični majci. Aveš, obični pamuk. 
 
Nekako več ne maram talati nasvetov, ker so vsi čisto preveč po meri – moji, in funkcionirajo bolj – samo zame. Ampak včasih mi pa uspe. In podelim tudi kakega dobrega. Ja, ženske si moramo pomagati. Če si lahko. In ko le imamo čas. Tik-tak, tik-tak. 
 
Recept je, seveda, že star. Še od pamtiveka. In je globoko zapisan v naših ženskih genih. Ko se ti meša si pojdi kupit kaj lepega. In pojej en burger, sočen (da ne rečem masten). In poslušaj rock’n’roll. Najbolj na glas. In, kar naenkrat, bo vse OK.
 
 
Nalagam, počakaj...