PROSIM, AVTOGRAM

MehurčiceHotline

0
Komaj sem čakala, da lahko kaj zapišem, kaj narišem, načečkam, karkoli od tega. Da dam jezo in žalost na papir in da jo lahko primem za vrat. In jo zadavim. Besede izgovorjene na glas ne pomagajo. Moram jih zapisati. Samo tako lahko uredim mojo prepolno glavo kaotičnih misli in vseh neizrečenih besed. In ko jih zapišem jih lahko zmečkam in vržem v smeti. 
 
Prejšnji teden, na najbolj sončen dan žena in še par naslednjih dni, nisem mogla spati. In sem dojila Malega na dve tri ure, kot da je novorojenček. Ker sem rabila. Zato ker se je poslovila, veliko prekmalu in za vedno. Naša darling, naša mehurčica. Tako smo si, malo za šalo, rekle me tri mamice, ker so bile naše tri punčke, bestičke v vrtcu, v skupini mehurčkov. In tako smo postale tudi me – mehurčice. In našo viber skupino smo poimenovale – MehurčiceHotline, ki je bila kar večkrat dnevno na OnLine in OnFire. Oja, oja! Je bila. Piskala je in gorela. 
 
Že to, da ima tvoja hči dve tako super bestički v vrtcu, je zmaga. Da pa imata obe njeni bestički tako fenomenalni super kul mamici, je kot bi zadel na loteriji. In jaz sem bila tista srečnica z dobitno kombinacijo, v najboljšem triu. MehurčiceHotline – za vsakodnevno zafrkancijo, za klasično pizdenje čez vse živo in predvsem pa za smeh in za lepši vsakdan. 
 
Njo sem spoznala tri leta nazaj, nekega popoldneva, ko sem šla po mojo ta Velko v vrtec, ona pa po svojo. Prej sem jo že večkrat videvala. Mimo nje res nisi mogel ne da bi jo opazil. Odštekana, originalna, svoja, topla in ljubeča. Že na daleč. Tega trenutka, najinega prvega pogovora, ne bom nikoli pozabila, tako kot ne tega, ko sem sedaj, tri leta kasneje, na prelep sončen 8. marec, prejela sms, da nas je za vedno zapustila. Tisti dan, ko sva prvič spregovorili, ko sem prvič od blizu slišala njen žametni glas in ko me je objela s svojo energijo in s svojo neverjetno karizmo, takrat je v tistem istem momentu vstopila v moje srce. In v moj dom. In v moj vsakdan. 
 
Kako je imela lep obraz. Kar strmel si vanjo. In tista njena toplina in ženstvenost in veselje. In njena barva glasu. In njene besede, nikoli prazne, nikoli copypaste in vedno v lepi slovenščini. Z njo je bil najbolj navaden pobeg na kavo poseben dogodek. Ker ona bi prišla v obleki za v teater ali z največjim klobukom ali v najvišjih petah. S kolesom. V nahrbtniku bi pa imela sveže spečene zdrave piškote, pa kako moško kravato in lonely planet za naslednje potovanje. 
 
Hvala, darling, za vse tesne objeme in za lepe trenutke. Za izlet z vlakom, za kolesarjenje, za sprehode, za gledališče, za plezanje po štangi, za večerje, za ples do jutra, za ležanje v travi, za ležanje na slovenski, za tvoj avtogram, za tvoj zadnji koncert in za inspiracijo, ker si delala vse zelo po svoje in s strastjo. In ker si bila tako izjemna mami – tako zelo drugačna in tako zelo popolna. 
 
Na izgubo nekoga, ki ga imaš rad, se ne moreš pripraviti, tudi če veš, da je tu nekje blizu za ovinkom. Ko pride ta kurčev dan, si vedno nepripravljen. In strašansko besen na življenje, ki res, ampak res, ni fer. In si jezen zakaj je vzelo mamico majhni punčki, in ljubljeno osebo njemu, in hčerko mami, in sestro sestri,…in prijateljico prijateljem in mehurčico Malini in mehurčico tebi. In ne veš točno, bi bil rad sam ali bi se rad stiskal z otrokoma, ležal na tleh v kopalnici na mrzlih ploščicah ali hodil sam po mestnih ulicah. Do jutra. Ker misliš, da te bo razneslo. Od žalosti in besa. In misliš, da se boš zadušil. Kako je lažje biti žalosten, kot vesel. Zberi se. 
 
Še dobro, da mi je ena frendica, super mami štirih punc, takrat v pravem trenutku napisala, da, če bi rada metala šalce v steno, da jih ima dovolj, da naj pridem. Ali če bi rada samo sedela v tišini, naj jo kar pokličem. Že sama misel na to, kako jaz z vso silo mečem šalce v steno mi je strašansko pomagala. In sem se resetirala. Na hitro.
 
Če ne bom obujala spominov, če se ne bom zjokala, če ne bom sedela v tišini in če ne bom metala šalc v steno (vsaj v mislih), potem se ne bom mogla niti smejati, niti dihati in niti živeti.
 
Tako si ti, darling, mehurčica, dihala, živela in obstajala. Na polno. In si do zadnjega, dokler je šlo, pisala, da boš zmagala in da boš ok. Samo za tvojo punčko te je skrbelo. Da ti boš pa ok, si napisala. Da boš ok! Ok?! Napisala si. Se spomniš. Obljubila si. Berem. Napisala si.
 
Zdaj si že ok.
 
Mijau…pogrešam te.
 
Prav zaradi tebe, darling, mehurčica, bo zdaj moje življenje le na FullMode opciji. Brez izgovorov. Vse manj od tega, me ne zanima več. 
 
Adijo, darling,
OnLine in OnFire
Za vedno,
MehurčiceHotline 
 
 
Nalagam, počakaj...