ODJEBI ME NEŽNO IN KULTURNO
Ko sva z Malim prišla do avta, sem za brisalcem našla zataknjen prepognjen listek. Ne pred našo hišo. Na drugem koncu mesta. Sonce je močno sijalo, kot da je pomlad. In ne januar. Naložena, kot vedno, z Malim v eni, z boršo s plavanja v drugi roki in s ključi med zobmi (klasika), sem neučakano listek nekako uspela odpreti in prebrala začetek sporočila. Urbanamama,….je pisalo. Naprej nisem več vidla, kaj piše, saj je bilo napisano s slabo vidnim pisalom in sonce mi je bleščalo direktno v oči. Moje najljubše rejbanke pa opravljajo samo funkcijo, da so TaLepe. Tako naložena sem pošteno zašvicala. Spet. Začuda me tokrat ni tiščalo lulat. Okej, bom prebrala doma. Listek sem dala v žep in pripela malega, ki se je začel že pritoževat (Nina-tista iz Sela-temu reče, da je začel kurblat) in hitro odpeljala, da se Mali umiri in pa da pridem čimprej domov.
Med vožnjo sem bila kar malo vznemirjena. Aha, okej, nekdo me je torej videl in me prepoznal in tako vedel, da je to moj avto in me pozna pod psevdonimom urbanamama.
Omg, omg, I’m famous!!!
Kooomaj sem čakala, da doma parkiram, dam Malega v gugalnik, se usedem in v miru preberem, Kaj in Kdo piše Blogerki Urbanimami…
Če si bloger se to dejstvo nekako vedno prikrade v pogovor, ko si kje v družbi. Tako, kot če si vegan. Ali če prodajaš herbalife. Ali pa če kupuješ bitcoine. V najkrajšem možnem času je ta informacija zunaj. Od tebe ali drugih prisotnih. Hote ali nehote. Potrjeno. In preizkušeno.
Če si padel v kriptosvet in si tudi edini za tisto mizo, ki si, se, sori, nikomur ne bo dalo poslušat o tvojih obetajočih vložkih v kriptovalute, tebi pa ne laičnih opazk, kako je to en velik balon, ki bo poču. Pok! Če konzumiraš in prodajaš herbalife je velika verjetnost, da bo večina obračala z očmi in se za tvojim hrbtom posmehovala tvoji pripeti in bleščeči znački Hujšati lahko? Vprašaj me, kako! In če si vegan, jah, si ga MalNajebu. Ker je težko. In asocialno. In malo čudno. Ker (zarad neznanja?) še nismo tako zelo vegan friendly.
Od vsega tega je verjetno najlažje biti bloger. Ker pač nekaj pišeš. In najslabše, kar se ti lahko zgodi je to, da te nekdo odjebe in ti pove, da je to, kar pišeš, eno veliko sranje. In si vesel, če to vsaj naredi s stilom. In kar se da nežno in kulturno (Okej, vsaj v tem tednu, da bo Prešeren vesel). Ampak vse to lahko preneseš. Sploh na tak dober dan, kot je torek.
A vsak od nas ima svoj fokus in strast. In se ne da. In se ne pusti. Na svoj način. In verjame v to, kar počne. Nekdo verjame v svojo skrbno izbrano kriptovaluto, nekdo v svoj super zdrav napitek, nekdo pa v svojo bučko. Surovo. In jaz v to, da je življenje lepše in lažje, če napišeš, kako si bil včeraj na robu živčnega zloma. In potem ugotoviš, da nisi edini. In se temu lahko smejiš. Skupaj z drugimi. Na glas.
Odkar pišem blog me frendi zafrkavajo in znanci ogovorjajo z – O naša blogerka, berem te, piši naprej, super je, doma se vsi režimo, dober je bil ta zadnji post, res je tole vse o seksu…
Ko diplomiraš (pa reees si se do sem namatru) je največ, kar dobiš, O, čestitam. In Ej, kdaj boš dala za tisto pivo. In ko rodiš (tud si se namatru) je nekaj podobnega. Ampak, ja, otroci niso tvoj projekt. Otroci so tvoj lajf. Sedaj je drugače. Dobim toliko sporočil, veliko njih od vas, ki vas sploh ne poznam. In res sem vesela, ker mi napišeš v privat, da sem ti polepšala dan. In da tale zadnji post ni bil ravno čisto brez cukra, ker so se ti zarosile oči. In da si tudi ti mami dveh in da me razumeš. In da si ena mami ene male driskice in si se čisto najdla v zadnjem zapisu. In da imaš otroka, moža in še psa in da si vesela, da nisi edina, blesava mama. Da je nekje še taka, (vsaj) še ena. In da si dala seks v tedenski plan. In da si en fotr in si mami in oči v enem. In da je lepo, a hkrati težko. In da si že babi, ampak, da se ene stvari z leti očitno niso spremenile in da z mano obujaš spomine. In da nisi sicer mama, a se smejiš, vsakič. In včasih traja še cel dan. In da je torkova kava zdaj tista najboljša.
Hvala. Tudi moja kava je zdaj boljša. In torek je zdaj moj najljubši dan. In če me slučajno spet vidiš na petkovšku, me kar pocukaj za rokav. Z veseljem bom s tabo spila tisto tretjo kavo. In ne, ne bova se pogovarjali o otrocih. Se bova raje smejali. Nama.
Aha, ja, tisto sporočilce zataknjeno za brisalce…ni bil Brad Pitt, ki se je medtem preselil v Slovenijo, se naučil slovensko, prebral moj blog, me povsod iskal in me našel sparkirano v Šiški in me povabil na gintonic. Ne. Bila je frendica, ki je šla slučajno mimo, prepoznala moj avto (ker je v njem sposojena lupinica, njena) in mi zataknila vabilce za na kavo.
Mah, lej, z Bradom res ne bi šla na tisti drink (že drugič). On, s svojimi desetimi otroci, ima en kup svojih problemov. Ne rabim. Imam svoje, hvala. S tabo, Špela, pa grem. Še ta teden.
Ok, nisem famous. In sem v dreku, takem in drugačnem. Kot vsi.
In smo na vezi.
Če ne prej pa ob torkih sigurno.
Kiss
Blogerka
Urbanamama