ŠOLA JE SUPER, ŠOLA JE FAJN
Eno leto nazaj je bilo vse drugače. Moj trebuh je bil gromozanski, zunaj so na plus 40 prenavljali našo ulico, tok tok tok so ubogi delavci dan za dnem vstavljali ta lepe ljubljanske tlakovce. Tresla se je cela ulica in naša hiša. In to vse dokler nisem rodila. Hvala MOLčkom za izvrstno planiranje del (v svojih pisarnicah, pod klimo), da so se zavlekla samo za dva meseca. Predstavljam si, da bi v Ameriki v tem času speljali avtocesto čez tri zvezne države. Vsaj čez tri.
In mi smo lani v tem času zaključili s prenovo enega dela našega stanovanja. Po dveh mesecih spanja na kavču in življenja v prahu in mikro prahcu (zelo priporočam rušenje in postavljanje sten v zadnjem trimesečju nosečnosti, neprecenljivo) sem poleg nenehnega čiščenja, reorganiziranja in generalnega pospravljanja našega doma (tudi zelo priporočam tik pred porodom, čez rok pa še toliko bolj) uživala v zlaganju oblačilc številka 56 in v urejanju vseh malenkosti in nujnih reči, kot recimo, da moram, ampak res moram! po največji vročini od doma po fotografijo, ki sem jo dala razviti na veliki format. Lej, brez te fotografije, obešene v novi otroški sobi, roditi pač ne grem! Slika je še danes prislonjena na steno. Po enem letu je pa verjetno čas, da jo obesim. Danes.
In eno leto nazaj je moja ta Velka zaključila z vrtcem v katerega je tako zelo rada hodila vse od svojega prvega koraka. Ampak, ker so (in smo) bili vsi odrasli tako zelo navdušeni, ker gre Naša Letos Že V Šolo, se ji je zdelo, da pa mora biti šola nekaj še veliko boljšega kot vrtec. Da je šola gotovo kot en super zabaven lunapark, kjer bo lahko cele dneve na vrtiljaku jedla sladkorno peno.
A šolarka boš? Kako lepooo! Joj, v šolooo?! Oooo! Suuuper! Kako faaajn! Šola je supeeer!
Ni ji bilo jasno, zakaj so vsi okoli nje tako evforični, ampak začelo se ji je dozdevati, da je, očitno, šola pa res nekaj spektakularno najboljšega, kar se ji bo v življenju zgodilo. Sodeč po navdušenju vseh odraslih, ki so, kot kaže, vsi tako radi v šolo hodili in jo pogrešajo?, je to kraj, kjer najbrž po cele dneve ližeš sladoled in se samo zabavaš. Ni vedela, da je večino navdušencev z Oooo in Uaaa komaj čakala, da šole več ne vidi, niti od blizu.
In večino njih (vključno z mano) ima še danes kdaj pa kdaj nočne more, da so v božjem REFERATU (saj veš tam, kjer se ti, medtem, ko čakaš, da prideš na vrsto, odvrti cel menstrualni ciklus in kjer je delovnik odprtega okenca za informacije celo dve uri na dan, in kjer dobiš delovno mesto le, če si dovolj kvalificirano nadrkana, če imaš pa drobčkano trajno in brke je pa to samo še dodaten plus) ugotovili, da nisem naredila starocerkveneslovanščine in bom morala opravljati izpite VSE še enkrat OD ZAČETKA. Potem se zbudim. Prepotena.
Seveda nikakor ne bi želela svojih občasnih frustracij mojega šolanja prenašati na moje male driskice. Ker šola je fajn. V resnici sem sigurna, da s šolo še nisem povsem zaključila. Da bom enkrat spet postala študent. Mami študentka ali bakica študentka.
A ko sem v šolo MORALA je bilo drugače. In tega moje male driskice res ne rabijo vedeti, kako mi je BabaNepotešena (pač, takrat je bila vse po spisku) v šoli zagrenila življenje in zaradi nje nisem smela na tisti koncert (gledati bobnarja). Tako kot tudi ne rabijo vedeti, koliko izpitov sem na faksu izpustila, ker sem šla raje na žur do jutra ali za en mesec na potovanje čez lužo v času izpitnega obdobja. A sem potem vseeno diplomirala – tako, malo zanalašč, ker se je vsem zdelo, da Lej, ne moreš biti vsak dan zunaj do zajtrka in pa na vseh študentskih (prijavljenih in neprijavljenih) žurih in pa potovati v času, ko so vsi študenti z glavo globoko v zapiskih in knjigah in potem diplomirati. To NE GRE.
In ne, moje male driskice ne rabijo vedeti o čem vse se zares pogovarjajo profesorji v zbornicah in v svojih kabinetih. Ne rabijo. Kot učiteljski otrok (in ker sem tudi sama poučevala v eni od šol) vem o čem in o kom govorijo, zborujejo in pedagogizirajo iz prve roke. A tega res ne rabijo vedeti.
Zato raje furam še naprej svoj – šola je super, šola je fajn! Šola je kot en velik lunapark, včasih iz grozljivke in včasih iz komedije.
A kaj je najpomembnejše. V šoli se naučiš veliko življenjskih lekcij in se izuriš v veščinah in spretnostih, zelo koristnih in še veliko bolj uporabnih od tistih, ki so v učbenikih (integrali so sicer zelo uporabni, ravno zadnjič sem integralno znanje uporabila pri kuhanju nedeljskega kosila #hvaležna).
Lekcija 1. Ste se tudi vi kdaj domislili genialnih izgovorov, samo da se vam ne bi bilo treba učiti? Jaz tudi ne.
Danes je prevroče za učenje. Ne bom se mogla dovolj skoncentrirati.
Najprej moram pospraviti sobo. Ne morem se učiti v takem kaosu.
Nimam vseh markerjev. Manjka ta obvezna roza. Ne znam se učiti brez barvnega podčrtavanja.
Ravno sem od frizerja. Z novo frizuro pa res ne bom v sobi prebirala literarno teorijo.
Zvečer je koncert. Moram se spočiti.
Nimam dobrih zapiskov. Čakam, da mi jih posodi sošolka. A je ravno doma pri svojih na Ptuju.
Jutri gremo na morje. Brez veze, da sploh začnem z učenjem. Se bom učila na plaži. Šele prvi rok je. Kdo sploh gre na prvi rok? Časa imam še celo poletje.
Lekcija 2. Ste se kdaj v šoli genialno zlagali? Vi tudi ne?
Moj pes mi je zgrizel plakat, bratec mi je polil opravičilo, ne smem telovaditi zaradi menstrualnih bolečin (ki so najmočnejše ravno ob ponedeljkih in sredah, ne vem kako je to možno, gospod profesor), nalogo sem naredila, a sem zvezek pozabila na avtobusu za – Tokio.
Lekcija 3. Ste v šolskih klopeh izurili svoje ročne spretnosti? Niste, ane.
Podajanje zvezkov pod klopjo za dopisovanje, skrivanje plonk listkov in ponarejanje maminega podpisa (unulo) ne poznamo.
Prvi razred je mimo. In moja ta Velka pravi, da je šola super. Upam, da bo v vožnji s šolskim vrtiljakom čim dlje in pa večino časa samo uživala. S čim manj drame, s sladoledom v eni, s sladkorno peno v drugi roki. Ja, naj ji bo super, naj ji bo fajn.