KAKO TI JE IME

De gustibus non est disputandum je vedno z vzvišenim tonom in resnim učiteljskim pogledom (poklicna deformacija) pametovala moja mami, kadar je hotela umiriti strasti, ko smo doma za našo črno okroglo mizo na veliko (in seveda eden čez drugega) diskutirali o tem in onem in se vedno preglasno ne strinjali. Ne vem, kaj bi na to danes rekli rimljani, ampak o okusih se, definitivno, razpravlja. Seveda se. Na veliko in na glas. 

 

Danes sicer manj za okroglimi mizami in več na forumih in ostalih javnih klepetih. Kar je čisto ok. Svoboda govora in to. Imamo (imam) potrebo, da povemo, kaj nas muči in če se janko in metka z nami strinjata ali konstruktivno ne strinjata, ali nas celo podpreta, šerata, karkoli od tega…ja, še toliko bolje. 

 

Jaz vse rada pokomentiram iz desetih zornih kotov. In vagam. Ker iščem vedno še tisto drugo plat zgodbe. Kaj pa jaz vem, kaj se dogaja z mamico, da tisti moment, ko sem si jaz zamislila, ona (ta neodgovorna in blesava mama) ne gleda svojega otroka, ki dela neumnosti. Ponavadi ne vem nič drugega, razen očitnega, kar je vedno veliko premalo, da bi bilo moje lajanje in bevskanje upravičeno. In tega se konstantno zavedam. Kaj pa jaz, ki imam velikokrat enako zmedeno in zmešano glavo od vseh mojih življenjskih vlog, sploh vem. Vem premalo. Ma, jaz pojma nimam. 

 

In tako lahko jaz znova in spet in naprej in nazaj govorim o eni in isti stvari (kaj, saj sem samo ženska in povrhu vsega še tehtnica). Moj mož pravi, da je zapisovanje v vse moje beležkice in pa pisanje teh tedenskih zapisov res koristno zame in še bolj koristno in super zanj (in za vse okoli mene), ker tako svoje tekste lahko večkrat preberem, pa se mi zdi da sem že izpolnila svojo kvoto ponavljanja in razpredanja, ki jo očitno nujno potrebujem. In ostalih ne masiram. In sem zadovoljna. In ja, kako prav ima.

 

Če si mami ali pričakuješ otročka, boš gotovo, hote ali nehote, velikokrat naletela na mami debate, tako kje na kavi ali kje na spletu. In boš kmalu ugotovila (oziroma si že zdavnaj, ane), da smo ženske-mamice ena drugi res najboljša, a hkrati tudi res najslabša podpora. Nekaj vmes ne obstaja. 

 

 

Zakaj o tem pišem. Dva dni nazaj sem na plaži imela svojih nekaj minut zase, gledala sem mojo malo ekipo hodničkov, kako izginjajo za ovinek na sladoled in uživala v razgledu. Dva fantka pred menoj sta metala kamenčke v vodo, njuni mamici pa sta čvekali. Sprva lahkoten mami čvek, je postajal vse glasnejši. In vse ostrejši. Komentirali sta (s prezirom in zgroženostjo) ime komaj rojene dojenčice njune skupne prijateljice. Dali sta si duška in nista šparali besed. Da ime ni lepo, da, kaj je z njo, ubogi otrok s takim imenom in da je ime, ki ga je dala svojemu malemu bitjecu (z vso ljubeznijo) preprosto ka-ta-stro-fa. Tako res NeLepo je bilo poslušati, da sem sprobala svoj superpower in vložila vso energijo v storže na borovcih nad njunimi glavami, da bi začeli padati. Boink na glavo. Ko bi le. A ni šlo. Eden je padel meni na nožni mezinec (zdaj pa imam, ker hočem ciljat ljudi s storži). A tisti nad njunimi beticami se niso niti zamajali. Eh.

 

Velikokrat sem bila sama udeležena v te ta luštne pogovore o imenih, jih izbirala za svoja dva (ni lepšega kot proces izbiranja imena za svojega otročka) ali pa prebirala kakšne spletne debate. Ta tema – Kako dati ime – (poleg teme dojenja – dobramami – oziroma nedojenja – nisidobramami), vedno sproži tiste najbolj burne in žaljive komentarje, če ime, ki si ga ti tako ljubeče izbrala, ni v tistih subjektivnih in ozkih okvirjih za katere ona in ona in ona in ona in tudi on, v glavnem, vsi spletni doktorji imenoslovja, menijo, da so dovoljena. 

 

Preveč nenavadno je. Kdo bo To sploh znal izgovoriti in sklanjati. In kaj pa ti misliš, da je tvoj otrok že sedaj nekaj posebnega, ker si mu dala tako ime? Zakaj mu ne daš kako lepo navadno ime. Tako preprosto. Rodoljubno. Po kakem kmečkem uporniku, po kakem protagonistu iz naše književnosti, po kakem lepem drevesu, grmičevju, roži, zelišču, žitu, hribu, gori, domači kulinarični specialiteti…po nečem, kar je zraslo na rodni zemlji. In ne v skandinaviji in ne kje na vzhodu ali bognedaj! v Ameriki.

 

Preveč preprosto je. In pa popolnoma brez domišljije. Malo ga zakompliciraj, dodaj nek svoj pečat, nekaj, da ime ne bo na seznamu statističnega urada RS na mestih od 1 do 10 (poguglaj, če je). Naj bo nekaj posebnega, zato, ja, samo zato, da bo nekaj posebnega. Nekaj unikatnega. Samo, da ni nekaj navadnega in vsakdanjega. Razen ok, če je bilo tako ime tvoji babici. Potem je ok. Ime od babice ali dedka (ne glede na to, kakšno je) ponavadi zadovolji vsem strogim kriterijem, ker je pač od babice in od dedka. Sigurna cona.

 

Pre-dvojno je. Kdo potrebuje dve imeni? Kako ga potem sploh kličeš? Z obema ali z enim? Čisto preveč zakomplicirano. Ti tudi misliš, da bo zato tvoj otrok kar nekaj posebnega. Pa ne bo. Ti povem, da ne bo. Čisto navaden otrok bo. Tisti, ki vljudno in potrpežljivo čaka v vrsti. Tisti, ki ne štrli. Samo čaka. Pridno in vljudno čaka. Večno čaka. V vrsti. (Ne vem, kako si je moja mami leta ’78 sploh drznila dati dve imeni otroku. Pa kaj potem, če si bila največja fenica Duše Počkajeve). 

 

Lej, ime ni ok. Prekratko je, predolgo je, prepasje je, preveč zvezdniško, preveč luštkano, premalo drzno, preveč brez pomena, s preveč pomena, s čudnim pomenom, ne paše k priimku, ne paše sosedu, nikakor ne paše v ta prostor in čas in pa v to (ne)kulturo. 

 

V glavnem, cela jeba s temi imeni, če bi se (še dobro, da se ne) ozirali na komentarje velikih imenoslovcev in strastnih (KarNaenkratZbujenih) patriotov. Ja, dobro jutro!

 

Še največ šans za odobritev bo imelo ime, ki je po nekomu ali po nečemu, kar je vzklilo in zraslo na naši domači zemljici. Tako, ki ne bo štrlelo iz povprečja. In bo na vrhu po statistiki. Tako, ki ne bo tako iritiralo tisti dve mamici pod borovci (boink na glavo). Nekaj, kar bo vsaka bakica znala izgovoriti. Mojca in Kekec recimo. Ane. Njiju pa res vsi poznajo. Sta vam všeč?

 

Saj me zanima. Res me. A o okusih se, baje, ne razpravlja. Tako vedno pravi moja mami. In modri stari rimljani.

 

 

#kakotijeime #dobrojutropatrioti #prvaženska #dušapočkaj #tajavitaandleonard #kronaživljenja #pogumnilev #urbanamama