MOŠKI NISO VARUŠKE

0
S puncami se vsako leto za 8. marec dobimo, da proslavimo naš praznik. In da nazdravimo na nas super ženske. Dan žena se mi zdi sicer že malo preživel praznik in me zaradi mamastega in socialističnega pridiha spomni na moj prvi razred, takrat še v jugi, ko smo mali pionirčki s kapco in z rutko ponosno recitirali pesmi in risali risbice našim mamicam. In jim domov nosili nageljčke. 
 
Ampak danes ima ta praznik drugačen, bolj sodoben in feminističen prizvok. Danes slavimo žensko emancipacijo, žensko enakopravnost z moškimi, za katero grizemo in praskamo in za katero se že leta in leta borimo. Nekatere na ulici s transparentom, nekatere doma za štedilnikom. In na ta dan imamo, če ne drugega, spet en dober razlog za nataknit nove štikle in za zaslužen pobeg od doma. Pobeg na žensko druženje. Juhu! Vedno vse komaj čakamo.
 
In tako Njemu tisti večer prepustiš celoten ritual pred spanjem. Kopanje, pižama, pravljica, večkratno štetje do tri. In se ti za trenutek kar malo zasmili, ker bo moral VseSam shendlat z malimi driskicami. In potem med večerjo, namesto, da na vse pozabiš (kot bi to on) in brezskrbno uživaš in se raje vključiš v gorečo žensko debato – Je kriva Carrie ali je kriva Samantha? Ti, ljubečainvečnozaskrbljenamama, pod mizo (malo na skrivaj) po whatsappu preverjaš ali je šlo vse po protokolu in gladko. In pa brez joka? In kolikokrat je moral šteti do tri? Ker danes je on varuška. In te skrbi, če je vse ok. Ker si ženska – fenomenalka.
 
Ne vem zakaj moškim rečemo (v hecu baje, a ne, to ni slučaj!), da so varuške, zato, ker so dobili za čuvat svoje otroke, ko greš ti ven na večerjo. Aha, je tvoj danes varuška? Bo on jutri varuška, ko gremo v kino? In se počutimo kar malo zmagoslavno, ko povemo, da je pa on danes varuška. Kot da smo ga malo okol prnesle. A če smo koga, smo same sebe. Zakaj je on varuška? Kakšna varuška?! Saj so njegovi. Saj niso to sosedovi otroci, ki jih pazi (prisežem, da niso). Zakaj rečemo, da je moški varuška. Ženski nikoli ne rečemo, da je varuška svojim otrokom. Služkinja že mogoče. A varuška nikoli. 
 
Medtem ko jaz zunaj s cabernejem v roki nazdravljam na nas super ženske, in se hkrati nekje na drugem koncu mesta odvija protest, kjer se ta druge, še bolj super ženske (in tudi nekateri super moški), borijo za našo politično, ekonomsko in socialno enakopravnost, pa jaz njega, očeta mojih / njegovih / najinih otrok, imenujem varuška. In se mi obenem še malo smili. A potem v histeriji, en drug dan, ko se mi ne smili, cepetam in najbolj na glas protestiram, ker midva nisva enakopravna. Ker jaz pa moram VseSama! Mogoče sem pa kar SamaKriva za to? 
 
Vemo, da je v naravi človeka, da, če boš nekomu ves čas govoril, da nečesa ne zmore, bo on sčasoma to ponotranjil in bo res postal ta nekdo, ki ne zmore. Če bomo našim moškim govorile varuška, se bodo tako tudi obnašali. Torej, kot varuška, ki komaj čaka, da prideš in ti že na vratih, še preden se sezuješ, naredi primopredajo tvojih slinastih in pokakanih otrok. Evo, tule jih imaš. 
 
Ker jaz vestno vsak novi dosežek mojega sinka beležim v njegov dojenčkov album, lahko vse, kar naredi moj Mali, primerjam z mojo hči. Z mojo ta Velko. In tako imam vse pred seboj. Črno na belem. Dejstva. Moj mali sinko je do sedaj vse prej naredil od nje, ko je bila še dojenček. Prej se je začel plazit, prej čebljat, prej je sam prijel flaško in pil iz nje. Sam. Vse prej. Ker je močan. In seveda, ker on zmore. Pa kljub temu, brez posebnega razloga in brez prave podlage, jaz že zdaj napovedujem veliiiko problemov – joj, kako bo šel revček jeseni v vrtec. In joj, kako ga bom skinla z joške. In joj, se že vidim, kako mu bom lase umivala do faksa. Zakaj? Pri ta Velki nisem imela teh skrbi. Ker je punca?
 
Puncam že zgodaj pripopamo etiketo, da, ker je punca, zmore pa VseSama. Ah, naša zna vse sama. To so punce, aveš. Prvi razred je puncam super. Fantje so pa še malo zmedeni. So malo bolj otročji. In se nam spet kar malo smilijo. Punce pa ne. In smo, ko naši sinkoti odrastejo, tiste ta zoprne tašče. Ona, veš, ona pa ne zna delat z mojim sinom. In mu ne kuha dovolj dobro. In ne dovolj pogosto. Ker potem kar naenkrat pozabimo, da je ona, ta njegova izbranka, na istem, kot si zdaj ti. In se mora jebat s tvojim sinom (tako in drugače), ker model še zdaj ne zna sam držati žlice! Zaradi tebe. Ker si mislila, da on ne zmore. In si ga ti, mamica, sama hranila s ta malo, s ta plastično. Do šole. In si mu umivala lase. Do faksa. 
 
Ja, fantje so taki in taki. In se nam včasih malo smilijo. Kar tako. Kot oči. Punce so pa take in take. One vse naredijo same. Vse znajo. Kot mami. Ki VseSama. In se nam toliko ne smilijo. Evotigana. V kaj se ženske uvalimo. Že v štartu. In to kar prostovoljno. KarSame, ne boš verjela. Ma – fenomenalke!
 
Velikokrat sem že rekla, da bi vsem ženskam tega sveta podelila medaljo. Ta najbolj svetlečo in zlato. Tudi tistim zoprnim pičkam, ki niso po mojemu okusu (ja, ja, tudi njim). Ker si jo prav vse zaslužimo. Ker v naših glavah ni nič enostavno in lahko. Zakaj bi bilo nekaj preprosto, če je lahko zakomplicirano? Raje imamo slona, kot muho. Muhe so nadležne. In nagnusne. Zakaj bi on, revček mali, sam jedel s priborom, če ga pa lahko hraniš ti, mamica – fenomenalka.
 
In medtem ko jaz nazdravljam s kozarcem caberneja na nas super ženske, za naš praznik, lahko, za začetek, sama naredim en mali korak za žensko enakopravnost. In pod mizo (na skrivaj) po telefonu tokrat NE preverim ali so doma vsi preživeli. Ampak mu enostavno zaupam. Ker saj on vse zna. In on vse zmore. In vse bo ok. 
 
In tako bom v miru dalje pila svoj cabernet. Samozavestno in nonšalantno. V stilu Samanthe. Ker moram. Zaradi tebe, moj dragi sinko. Ker vem, da vse zmoreš. In zaradi vseh nas, prečudovitih žensk. Fenomenalk. 
 
ČinČin!
 
Nalagam, počakaj...