ZDAJ SEM JAZ TISTA Z, KI IGNORIRA TVOJE POGLEDE
Po skoraj sedmih letih še kar ne morem verjeti, da sem mami. Ko moram to kje povedati na glas, kar sama sebe presenetim. Mami sem. In ne verjamem svojim lastnim besedam. In materinski dan je zdaj tudi moj praznik. In zdaj tudi jaz dobivam zvončke izdelane iz slamic in iz papirja in najlepše čestitke z Mami, to je za tvoj dan. Rada te imam.
Že nekaj let to ni praznik samo od moje mami in praznik od Tistih, Tistih Z malimi driskicami, ki te motijo na kavi pri klepetu s prijateljico, ker se njihovi avtočki z največjo brzino zaletavajo v tvojo mizo.
In to ni več praznik samo Tistih Z, ki ti kvarijo romantično kosilo na vajino obletnico, ker se njene driskice lovijo okrog vajine mize. In ona jih (neodgovorna, nenormalna!) kar mirno pusti, da se. In lepo dalje, ignorantsko kar se da, je svoje kosilo. Ti bi jih pa najraje zvlekel ven in prosil gazdo, da jih ne spusti nazaj. Ker ti kvarijo romantiko. In vajino obletnico.
Zdaj sem jaz na tej “drugi strani”. Zdaj sem jaz Tista Z malimi driskicami. In zdaj dobro vem, da je Tista Z (neodgovorna, nenormalna!) pustila, da se njeni lovijo okrog najine mize samo zato, ker je končno enkrat (mogoče prvič v tistem mesecu ali letu) hotela pojesti še toplo kosilo. In ne petkrat pogreto. Kot ponavadi.
Če sem se prej izogibala lokalom in restavracijam, kjer je večja verjetnost, da pridejo Tiste Z driskicami, zdaj sama iščem prav take, ker upam, da bom lahko spila svojo kavo (ne nujno brez šundra, a vsaj, prosim, do konca) in se bom morda lahko za minutko zazrla v eno točko in jo nepremično gledala. Kar tako. Brez motenj. In če v bližini ne bo ceste in bo po možnosti lokalček ograjen in bo imel vrtiljak ali tobogan in bomo zaklenjeni in varni kot opice v živalskem vrtu. Ma, idealno! Moj dan bo popoln.
Zdaj oziroma že skoraj sedem let (lahko bi se že navadila), sem jaz Tista Z (neodgovorna, nenormalna!), ki motim tebe pri finem kosilu. Na tvojo obletnico.
In jaz sem Tista Z, ki na kavi ignorira tvoje poglede, ker moj Mali na tleh liže nogo tvojega stola, ker hočem malo miru. Ma, naj liže – odzvanja v moji glavi medtem ko gledam stran v daljavo, kot da ta Mali na umazanih tleh, prisesan na nogo tvojega stola, sploh ni moj. Ja, naj razvija motorične sposobnosti in si krepi imunski sistem.
In jaz sem Tista Z, ki doji Malega na mestni klopci na minusu in sredi ceste na stopnicah pred Matevževo hišo. In v najbolj finem lokalu in pred mestnim muzejem. Ja, ker je lačen. In zato ignoriram tvoje poglede.
In jaz sem Tista Z, ki lula (z največjo hitrostjo, to res obvladam) pri odprtih vratih v javnem wc-ju, da imam razgled na Malega v vozičku (in na mimoidoče), ki se mi, z očitnim razlogom, smeji. Tebe pa ignoriram. Ker me tišči.
In jaz sem Tista Z, ki gre na plus 40 na tržnico po domačega piščanca in po bio bučko, ker niti slučajno moji ta Velki in mojemu Malemu ne bom pripravljala piščanca, ki prosto ne teka in ne bučke, ki ni zrasla na zemlji. Ta pravi. Ta dobri.
In jaz sem Tista Z, ki se je pripravljena stepsti (čeprav se ne znam in se nočem) z arogantnim in največjim tipom za najbližje parkirno mesto pred zdravstvenim domom (prejšnji petek), ker zunaj je minus in Malega bo zeblo.
In ja, jaz sem Tista Z v trgovini pri blagajni za tabo (kot da moment, ko blagajničarka prične s skeniranjem tvojih izdelkov ni že tako dovolj stresen), ki divje meče artikle po zraku in cilja odlagalni tekoči trak in tudi (pomotoma, res pomotoma) tvojo ta mehko solato in na tanko narezano mortadelo. Res se ti opravičujem – a časa imam še 1 minuto in 13 sekund (me, Tiste Z, vemo do stotinke natančno, koliko je ostalo do eksplozije) preden Mali plane v neutolažljivi jok.
Pa kljub temu…
Jaz nisem Tista Z, ki misli, da imamo Tiste Z a priori prednost v vseh predolgih vrstah. Če me spustiš naprej, ti bom sicer res zelo hvaležna. A nikakor ne mislim, da mi mesto pred tabo Pripada in da je tvoj čas kaj manj vreden.
In ne mislim, da imamo Tiste Z večjo pravico do zadnjega prostega parkinga. Zato se s tabo nisem stepla (in ker se ne znam in se nočem) in sem ti ga vljudno prepustila. Ker si bil prvi.
In ne mislim, da imamo Tiste Z v službi pravico do najboljših datumov za dopuste in da smo lahko oproščene nekaterih nalog, ker NašPonočiNeSpi in sem totalno neprespana. To, da se mi prilagajaš, je samo zelo lepo in velikodušno. In hvala. A nikakor ne mislim, da mi to Pripada in nikakor ne mislim, da tvoj čas ni vreden toliko, kot moj.
Prav je delati vse tako, kot čutiš, da je prav. In na prijazen način. Če se le da. Ali pa kdaj tudi na malo manj prijazen. Če verjameš, da delaš prav. A nič hudega. Moja Maja pravi, da je prijaznost samo kvaliteta dobre prodajalke. Me vse, Tiste Z in Tiste Brez, pa moramo biti kar nekaj več od tega.