Prejšnji teden sem kupila dve karti za mojo ta Velko. Za njen prvi koncert. Dve karti zato, ker je moja ta Velka je v bistvu še ta mala in še čisto premajhna, da bi šla sama. Na instagramu in facebooku so bile reakcije, zaradi visoke cene teh kart, zelo burne. Da so karte predrage. In da kaj se pa grejo. In naj bo organizatorje sram.
Karte so res predrage. Sploh za nekaj, kar jaz osebno težko gledam in poslušam. Ampak koga to briga. Jaz sem v tem scenariju samo v vlogi bodyguarda. Gre za trenutno zelo popularno argentinsko otroško telenovelo o deklici Luni, ki tudi (abejžno) kotalka (da greš lahko kupit še ta drage kotalke, če jih še nisi?) in tudi poje. Ja, poje. Zato da ima lahko koncert. In to v Stožicah. Dobri pevci in bendi jih ne napolnijo. Ona jih pa. Pizda mala.
Sprva sem tudi jaz oklevala ali naj sploh kupim karte ali ne. Pa sem se spomnila mojega prvega koncerta in koliko so meni vedno pomenili koncerti. Ta prvi in vsi naslednji. Vse do danes. Ampak prvi je nekaj posebnega. In dobro vem, da (marsičesa) prvega ne pozabiš nikoli.
Moj prvi koncert je bil ob koncu osmega razreda, (ker pri šestih smo šli takrat kvečjemu v kino, v Mojco). In še zdaj se spominjam vseh detajlov, kljub temu, da s koncerta nimam niti ene fotke, niti enega selfija in nobenega posnetka. V tistih časih smo samo gledali, poslušali, vpijali in uživali. In se zaljubljali. Ponavadi v pevca. Uaaaa, moj prvi koncert. Vznemirjenost, metuljčki, mravljinci. In seveda še danes znam vse na pamet. Bilo je leta 1993, Hala Tivoli, Faith No More, turneja Angel dust. Na sebi sem imela naiven ksiht, odpeto karirasto srajco, metalski T-shirt od brata, leviske 501 in bulerje.
Tisti bulerji. Ta prvi. Bulerji so takrat pomenili vse. Nosil si jih s ponosom. In si jih pazil in občudoval. Bile so tvoj status in tvoj jaz. In bili so prekleto dragi. Tretjino ali celo pol plače naših tastarih. A takrat so vse mame praskale na vse strani, zato, da so napraskale, da si jih ti lahko imel. In po njih si šel v Italijo, tako kot si šel po vse ta fine stvari, ki jih pri nas ni bilo. Tudi po boljši skret papir. In po fine stvari za jest. In po ta lepe stvari za nosit. Po prve rejbanke, prve leviske, prve visoke allstarke in po prve bulerje. Bulerji so bili edina obutev, ki si si jo reees želel in jo sanjal in jo potem tudi nosil vse dni v letu. Ja, tudi poleti na plus 30. Mame in fotri so zavijali z očmi. Ampak vsaj niso mogli reči, da se pa niso splačali.
Do bulerjev imam še danes poseben odnos. In jih vikam. In sem kar malo užaljena, da jih lahko kupiš kar tako. Mimogrede. V petih minutah. Ko greš po kruh. Ker so moja nostalgija in so najlepši spomin. Na mečkanje na klopci, na matinejo v Palmi, na sobote v K4, na uporništvo in na odraščanje. In name takrat. In na to, kar sem jaz danes. Zato, hvala mami, ker si razumela. In si nekako napraskala. In mi jih takrat kupila. In si napraskala za tisto karto. Za tisti moj ta prvi koncert.
Cena karte za koncert, ki se ga do potankosti spomniš še 25 let kasneje, je neprecenljiva. In cena karte za koncert, za katerega že zdaj vem, da se ga moja ta Velka ne bo spominjala že čez par let (mogoče se ga bo samo zaradi gore fotk in posnetkov), je pa samo pretirano draga. Saj že naslednjo pomlad ne bomo vedli, kdo je že ta Luna. Ker prišla bo neka nova. Mogoče tokrat s skirojem. Rozastim.
In tako se vedno znova zavem, da sem tipična stereotipna klišejska nostalgična blesava mama (a sem upala, da nikoli ne bom), ki bo svojim otrokom govorila “ko smo bili mi mladi, smo…”
Ja, bili smo sami sebi kul.
In bili smo na izi…easy like Sunday morning yeah