Bivši

Ko po dolgih letih srečas Bivšega, v predolgi vrsti za kruh, se v trenutku probaš spomnit, če je kokr tok na tebi vse na svojem mestu, brez sledi otroškega zajtrka in upaš, da doma nisi obula tistih grdih papuč za v štacuno (a se tisti moment res ne spomniš a si, dol pa ne upaš in nimaš časa pogledat)…in si želiš, da na glavi ne bi bil še kr Tist Isti Čop od predvčerajšnjim (ampak ziher je, ah, Vem, da je).

Ker Ja, včasih SiMuBlaKul…ko sta do jutranjih ur visela ob šanku in tekmovala, kdo bo prej do dna na eks, kdo od vaju je bolj zacopan v Eddie Vedderja in se kregala, a Predator Je al Ni (valda) najjači film vseh časov…in Ne, nista se videvala kar tko sredi dneva pri dnevni (čiiist preveč dnevni) svetlobi. V predolgi vrsti za kruh. S froci. Vsak s svojimi. Vljudnostnih par “kako si kaj” in “kaj kej počneš”. In probaš bit kul, nasmejan in freš. Pa sej je zdaj OnKrEn…ampak daš vse od sebe. Ipak, ane.

Na koncu ti tvojo JstSmŠeZmerKul predstavitev zajebejo lastni otroc, ker Ona hoče domov, najbolj grdo gleda in zavija z očmi, Mali se pa, s smrkljem do tal, dere, ker je lačen. Spet. Jst švicnem. Spet. Moram it. Ajd čau!