SREČA JE SEVERNO OD RAJA

0
Kako je bil moj Mali srečen, ko se je prejšnji teden prvič postavil na noge. Sam ob opori, kot se reče. Kar sijal je od ponosa. Sreča je kar vriskala skozi njegove velike modre oči. Ko sem ga opazovala, sem si zaželela, da bi, dokler bom obstajala, gledala njegov obraz, tako nasmejan, sijoč in srečen. In nikoli drugačen. #myson #proudmom
 
O tem sem že enkrat pisala, kako je sreča zajebana ambicija, zahteven cilj. A jo, kljub temu, ves čas lovimo in preganjamo, pa čeprav velikokrat ne vemo, kaj sploh pomeni, ker je po karakterju naporna, neoprijemljiva in nedefinirana. Ne vem ali zares koga poznam, ki zase pravi, da je enostavno SAMO srečen. In zakaj ne? 
 
Dva dni nazaj sem vprašala mojo šestletno hči, če je ona srečna. Odgovorila mi je, da je zelo (karkoli že sreča zanjo pomeni), da pa bo pa ŠE BOLJ srečna, Mami! SAMO, če ji bomo kupili činčilo (ampak ne, ne bomo kupili činčile, ker do prejšnjega tedna je bila ta činčila zajec, ki je bil še teden prej hrček, ki je bil prej ribica, ki je bila konj in tako dalje). 
 
In ja, še kako mi je to znano. Joj, SAMO da diplomiram, samo da najdem fanta, samo da dobim službo, samo da shujšam, samo da dobim otroka, samo da si kupim še ta petnajste sandalce, samo da najdem tisti jebeni lak (razprodan, si lahko misliš), samo da si naredim frufru (ki mi ne paše, nikakor), samo da najdem tisti ta popoln blond odtenek (ne rumen in ne siv, anyone?)…samo, samo še to. Potem bom pa RES srečna. Ma, ziher bom. Kot da se mi zdi, da bom opustila vse želje in sanje, če bom enkrat rekla, ok, zdaj je pa to to.
 
A očitno nam ni dovolj, da samo pijemo kavo v tišini, občudujemo svež šopek cvetja na mizi in opazujemo prelepo jutro, ki se prebuja nad mestom (jaz ta trenutek, ponedeljek, ura 5:10) in ne dovolj, da bi ob pomladnih večerih samo zrli v zvezdnato nebo, ne da bi ob tem razmišljali, kako nujno bi rabili novo tendo, da bo več sence in kje in kdaj jo bomo naročili, ker čez dan je že res prevroče. Pa šele junij je.
 
Ko se dobim s prijateljicami na zmenku lahko na dolgo in široko analiziramo in razglabljamo o ženskih globalnih problemih in dilemah, kot so:
 
Balerinke – Jaaa! ali Ne, ni šans!
 
Rdeča ali VseSamoNeRdeča.
 
Rock ali metal (metal je vesela glasba, daserazumemo).
 
Črte, pike ali rože.
 
Špageti ali rezanci.
 
Otroški voziček – znamka ali samo, da pelje.
 
Ajfon – ajkrep ali najnaj? Zate, Vesna, vem.
 
Čokolino ali čokolešnik.
 
Tevice ali KarkoliDrugegaProsim.
 
Smoki ali čips.
 
Krilo do sredine meč? A?
 
Superge – VednoInSamoVisoke ali oboje – nizke in visoke.
 
Brad Pitt ali BradPitt? Ah, izi.
 
Zakaj bodo plastične rože vedno grde. Aja, in crocsi. Pika.
 
In zakaj Pepsi nikoli ne bo CocaCola. Pika.
 
Ampak to, da vse raztrančiramo na prafaktorje in kdaj malo pojamramo ena drugi (ker barva za lase ni izpadla, kot Poglej, na tej fotki od embalaže…ja, res čudno, saj vsi vemo, da so slike na embalažah realne in verodostojne) pa res ne pomeni, da smo nesrečne in da nismo zadovoljne s svojimi življenji. Saj smo srečne. Karkoli že to pomeni. A baje da temu ni tako. 
 
Že večkrat sem prebrala, kako so skandinavci najsrečnejšejŠi ljudje na svetu. Mi smo pa po vseh raziskavah in lestvicah “tasrečnih in manjsrečnih” daleč za njimi (če so oni na prvih mestih, smo mi nekje na poraznem šestdesetem in nekaj). Pa kaj, če oni živijo praktično v temi, mi pa (blagor, ane) v podalpskem sončnem raju. A njihova filozofija življenja je povsem drugačna in veliko bolj svetla od naše. S tem, ali so srečni ali ne, se baje sploh ne ukvarjajo in ne obremenjujejo. Srečo skrbno gojijo in enostavno uživajo v momentu TuInZdaj s tem kar imajo na razpolago, brez nenehnega pritoževanja, brez pretiranih izražanj strasti, emocij in brez javnega izkazovanja #lovemylife #family #love. Njihova introvertiranost in nerazpršenost na vse konce je ravno tisto, kar jih dela veliko srečnejšejŠe od nas.
 
In mi, očitno, počnemo res vse drugače. In pa vse narobe. Nesrečo rešujemo s preveč poglabljanja in razglabljanja, s preveč pogovori, s prevečih zornih kotov, s preveč drame, prepogosto, prečustveno, prebalkansko, preglasno, prejavno, z ljudmi, ki jih ne poznamo, s preveč fotkami in življenjsko radostnimi heštegi in pa premalo v privatnosti s severno hladnostjo oziroma uglajeno umirjenostjo in zadržanostjo.
 
Ok. Potem sreča ni levo, ne desno, temveč severno od nas. A ker na severu baje potalajo največ antidepresivov, je ta njihova sreča (poleg prozaca) verjetno predvsem v tem, da oni živijo v urejenih državicah v blaginji z visokim standardom, kjer vedo, da, če bo šlo karkoli narobe, bo za njih in njihove driskice lepo poskrbljeno. Da bo vse OK. Ker ravno ta občutek VSE BO OK je ključen za vsesplošno samozavest in za srečo (tako brez fotk in radostnih heštegov) ali vsaj za podlago za Njo in pa za boljšo uvrstitev na lestvici najsrečnejšejŠih zemljanov. Kar pa pri nas, v našem prečudnem, prečudovitem raju, očitno, še kar nekaj časa ne bo mogoče. 
 
OlRajt, you Bitches?!
MiddleFinger
 
 
Nalagam, počakaj...