SREČNA GOSPODINJA Z NOTRANJIM GLASOM DEMONA
Zdaj ko sem že skoraj eno leto doma na porodniški, zdaj točno vem, česa me je bilo vsa ta leta tako strah. In zakaj sem se bala, da bi prostovoljno (ali neprostovoljno) kadarkoli ostala doma. In bila gospodinja.
Že kot majhno deklico me je mami vedno podila iz svoje kuhinje in me vzgajala tako, da sem rasla z jasno vizijo, da bom, ko bom enkrat velika, samostojna, finančno neodvisna in nikoli podrejena.
Evica, vedno moraš imeti Svoj Denar, zato da si lahko kupiš kar hočeš in kadar ti hočeš. In pa Svoj Avto, kakršenkoli, samo da pelje, zato da greš lahko kamor hočeš in kadar ti hočeš. To sta bili vedno sveti pravili No.1 in vedno in neprestano na repeat pri moji vzgoji odkar pomnim. Verjetno že od plenic. In ta mamin glas, če hočem ali ne, se mi je kot demon naselil v moje telo. Za vedno.
A v čem je problem? In česa me je tako strah? Saj vendar tako zelo uživam doma v vlogi gospodinje. Morda je problem, ker me doma nihče ne gleda medtem ko jaz angažirano drgnem zažgano ponev? (Družinski člani ne štejejo, daserazumemo). In da za to drgnjenje ne dobim nobenega plačila s katerim bi si lahko kupila poletne sandalce? In kar operem, se umaže. In vse kar skuham, se poje. Sizifovo delo. Brez zunanje konfirmacije. Brez plačila. Pih.
Tole pospravljanje in čiščenje in kuharjenje mi gre sicer kar dobro od rok. Nisem tako zelo netalentirana za gospodinjstvo. In uživam v lepih loncih in sijajnem bešteku. A se bojim, da postajam Martha Stewart, ikona popolne gospodinje. Ali teta Kate iz Dalmacije, ki je imela vedno vse tako poštimano. Vse belo, najbolj belo, speglano, najbolj speglano, najbolj pospravljeno in skuhano. Vsak dan ob isti uri. Popolna gospodinja z neomajno samozavestjo. Brez madeža. Tako močna in trdna, da jo niti za trenutek ne zmede niti najhujša burja in ne zjebe niti najmočnejši jugo.
In ker sem jaz sedaj tista, ki sem doma, gospodinja, imam, seveda, čas in sem na razpolago vsem. Ampak dobesedno vsem. Poštarju, ki je prinesel priporočeno pošto zanj, dostavljalcu paketa, ki je pustil paket za sosedo, telekomovcu, ki je prišel zamenjati router, majstorju, ki je prišel zaflikati fasado, jehovim pričam in mimoidočim…pač komurkoli, ki ima 5 minut časa. Pa saj sem doma. Imam pa ja čas. Gospodinja. Pih.
Ko pride domov On in me vpraša Kaj si kaj danes počela? Jaz, začasna fulltime gospodinja, avtomatsko globoko vdihnem in navalim:
Ja, danes sva z Malim veliiiko vozičkala (ko imaš dojenčka je VelikoVozičkati (poleg tega, da je otrok čimveč na tleh, pa zdaj ti sama skombiniraj, da bo obojega ravno prav) tisto najbolj pomembno, kar moraš ti mamica ves čas početi in vsem ves čas razlagati, da to počneš. SkosSvaNaZraku. Skos! Cele dneve. Še najbolj ziher bo, da vsakič stisneš fotko, jo objaviš in zraven napišeš #vozičkanje. Ja. Najbolj ziher bo. Če si bila par ur na terenu in tega ne javiš. Lej, kot da se ni zgodilo. Kot da sta bila doma. In ne na svežem zraku. Raje javi. Napiši. #vozičkanje. Da ne bo otiščanec na nožnem prstu zaman). Ja, veš, sva šla čez Tivoli gor na Rožnik, pa potem dol do centra in nazaj. Sva bila pridna, ane? On z odobravanjem prijazno prikimava mojemu navdušenju nad današnjim podvigom in se čudi enormni količini svežega zraka, ki sva se ga nadihala.
Danes sem zložila tri velike lavorje perila. In ga distribuirala po sobah, policah in predalih. Od tega je bil en cel zvrhan lavor samih nogavic, a si predstavljaš? A te lahko samo prosim, da, ko kupuješ nogavice, daj kupi take s kakim vzorčkom, ali vsaj s kakim detajlom, da lažje najdem par. Tako pa tipam, kakšne vrste pletenje je, jih dvigujem proti svetlobi in ugotavljam ali je to črna ali je temno modra. Ma, ni jih enostavno najdet, ti povem. In spet jih je kar nekaj ostalo brez para. Kam izginjajo, res mi ni jasno. On se nasmiha, prikimava in se strinja z mano, da je to res en velik problem in pa misterij, kam izginjajo nogavice. Hm.
Danes sem se pa lotila predalov v kuhinji. Lej, ti pokažem (odpiram kuhinjske predale, ponosno kažem s prstom). Ta velike lonce sem premaknila kar v tole omarico na koncu. Poglej. A ni zdaj bolje? In kar naenkrat je več prostora, ani? In začimbe sem posortirala po abecedi (vem, OCD). Tiste s pretečenim rokom sem pa kar vrgla stran. Kako se ti zdi? Saj vem, da se ne vidi, ampak to mi je vzelo celo dopoldne. Ni bilo malo dela. Ampak je zdaj prav fajn, ani? Več prostora je. Ani? On prikimava in občuduje mojo mojstrovino z začimbami in drznost z lonci. In se čudi količini prostora, ki sem jo pridobila.
Danes sem skuhala fino piščančjo juhico z domačimi rezanci. Aveš kako je Mali jedel? Sem ga posnela, ti potem pokažem. Medtem, ko je spal, sem bila pa jaz pridna. Oja. A si kaj opazil v kopalnici? A si? (On prestrašeno gleda, golta slino, ker ve, da bi moral nekaj pomembnega opaziti, a ni). A nisi videl? Pa kako nisi opazil? Ah, ok, greva skupaj pogledat. (Ga vlečem za roko, stopim na sredino kopalnice in zmagoslavno razširim roke). Tadaaam! Poglej! Vse ploščice sem zglancala. Do vrha. Dve uri sem glancala. Me prav roke bolijo. Ampak je kot nova, ani? On prikimava in občuduje sijaj zglancanih ploščic ter sijaj in norost v mojih očeh.
Ja, saj mi kar gre. Tole gospodinjenje. Morda se pa bojim, da še kar preveč dobro in me skrbi, da kar naenkrat Jaz ne bom več obstajala, če bom “samo” gospodinja. Ali pa se bojim, da bi se sčasoma spremenil svet okoli mene, jaz pa tega sploh ne bi opazila, ker bi bila tako okupirana s krpo v eni, s kuhalnico v drugi roki.
Morda pa se bojim, da bi se spremenil Njegov pogled name (pih) ali še veliko huje, ja, tisto najhuje – moj lasten pogled nase! Pih.
In sčasoma bi me lahko doleteli samo še povsem naraven videz brez pikice makeup-a, praktična frizura in udobni čevlji. Pih. Pih.
A v resnici mislim, da ne rabim skrbeti, saj jaz še zdaleč nisem pripravljena na celodnevno vlogo Marthe Stewart. In ne na vlogo dalmatinske domaćice. Še ne. Mogoče enkrat. Nekoč. Ko mi bo mamin demonski notranji glas nehal suflirati in bo enkrat zapustil moje telo.
Ok, da ne izgubljam preveč časa…pred mano je še en velik kup skreganih nogavic za poparčkat. V glavi pa par prihajajočih projektov za preštudirat. Veselo na delo.
Črno s črno, črtasto s črtasto, rozasto z rozasto, skrčeno s skrčeno, glupo s ta blesavo…