O Dreku…In Blogu

Je sodelavec dobil otročka in poslal par fotk. Punce v službi smo nestrpno čakale, da se odprejo. Fotke novorojenčka. Lepega in dišečega. Na prvih par je bila bebica, mala, sladka. Za stopit. Na zadnji pa – BAM! Fotka male guze….in dreka. Od bebe. Ja, na tej zadnji fotki. Ok, guza bebe je lepa. Ker je mehka in gladka. In nova. Iz štacune. Ampak na fotki poleg guze – lepe bebine – je bil še drek. Slikan v kompletu z guzo. Ja. Še zdej ga imam pred očmi. Rumen. Redek. Ko sem dobila svojega prvega otroka sem se spomnila tega. Aha ok, tak je očitno od vseh – rumen in redek. Ta fotka (z drekom, a sm povedala?) in cel drekincident sta s časa, ko sem bila še brez svojih otrok. In njihovega dreka. Sodelavke, že vse mamice, so pa ob tej fotki, Tej z drekom, ok? vriskale, ploskale, cepetale in vzdihovale – joooj, kako lepo. Čakaj. Kaj je lepo. A drek?! So mi pokroviteljsko pojasnile, da bom PaŽeVidla. Da, ko bom imela Svoje otroke, da bom na to (na drek, ane) čisto drugače gledala. Ker bom potem tudi SamaMami. In takrat se ne bom zgražala nad fotko bebine guze premazane z drekom. Okej, okej. Sem jim verjela na besedo. Sej, one bojo pa že vedle.

No…in zdaj sem. Mami. Dveh. Enega Malega – ta je še na zizi. In ta Velke – ta ni več na zizi. Ta je že v šoli. Pa se velikokrat spomnim, da sem si prej probala predstavljat, kaj vse bo drugače, ko bom jaz mami. Kako drugače bom jaz gledala na…drek, recimo. Pa ne veš, dokler nisi mami. Je res veliko drugače. Valda, da je. Zjutraj spim manj, kot bi hotla. Zunaj (zvečer) sem manj, kot bi hotla. Manj časa mam za vse, kar bi hotla. In kakor bi hotla. Recimo zdaj – kavo pijem stoje, zraven delam večerjo, zlagam še toplo perilo, rišem unicorna, ki serje mavrico, dojim Malega, odgovarjam na viber in pišem tale tekst. V zraku. Med besnim mešanjem mlečnega riža. Da se ne prime.

Ampak vseeno sem ostala Jst. Ista, nekako. Še vedno hočem vse, kot prej. Hočem tisto novo maskaro. In dolg črn plašč. In še ta desete rejbanke. In nujno rabim pet kav s frendico. In hočem do jutra na metelkovo. Še vedno. Vse to. In drek je še vedno drek. Sori. Od mojih otrok je sicer drekec, ker je pač njun. Samo zato. Za druge je pa kr samo drek. Ok?! Ker to pač je. In tak pač je. In previjanje bebine guze sredi restavracije, medtem ko režem svoj sočen roza medium biftek in si ga, zaradi razgleda na odprto pokakano plenico, ki je zazijala s sosednje mize, ne morem in ne morem dat v usta,…mi ni ok. Vem, vem, naravno je. Sej moja menstruacija je tud. Pa porod je tud. Pa nič od tega nočem gledat…medtem ko jem moj biftek. Sočen, roza, medium. In na to zdaj ne gledam drugače, ker sem SamaMami. Ker sem še vedno Jst. TistaBlondinka s filofaksa. In se ne dam. In se ne pustim. Na svoj način. Z Malim (na zizi), s ta Velko (v šoli) in z Njim (včasih na zizi, ni več v šoli).

O dreku, drekcu, dilemah, frustracijah in komičnih momentih vsakdana urbanemame bom pisala v mojem blogu. S filtrom. Brez cukra. Če vam bo Kul – berite, šerite. Če ne, pa…jah, drek 😉

Še to. Ko sem postavljala blog, sem Špelo (mami dveh lepih skodranih) po whatsapp-u vprašala, če se ji zdi ok to, kar pišem. Pa mi je odgovorila…Jaz te ful rada berem. To je real shit o čemur ti pišeš.

Prav je imela. It’s all real shit baby.

#urbanamama #sfiltrom #brezcukra