SEDEM
Moja ta Velka je komaj dočakala konec šole, ko bo lahko zabrisala šolsko torbo (začasno) in rumeno rutko (za vedno) v kot in da se bodo pričele najdaljše počitnice. In da naj končno že pride tako težko pričakovani sedmi rojstni dan. Ker se ji je zdelo, da, ko se bo zbudila stara sedem Bom že velika in odgovorna, ane, mami? Ne vem točno, kaj se je vrtelo v njeni zvedavi glavici, a čutila je, da bo sedem pa res nekaj posebnega.
Sedem svetih templjev, sedem božanstev, sedem grehov, sedem vrlin, sedem palčkov, sedem kozličkov, sedem bratov, sedem gora, sedem rimskih gričev, sedem čudes, sedem kontinentov, sedem svobodnih umetnosti, sedem glavnih tonov, sedem dni v tednu, sedem mavričnih barv, sedem z Bradom (čudo), … , sedem let materinstva. Njenih sedem let. Njena velika pričakovanja.
Pričakovanja, da BoVseNovoInBoljšeKotDoslej imam tudi jaz še vsako leto, za vsak moj rojstni dan. Vsak posebej je takšen z veliko novih želja, z novim entuziastičnim seznamom. Zato mi je vsak posebej pomemben. Spominjam se, kako sem nestrpno čakala, v kakšno novo in boljše jutro se bom prebudila, ko bom trideset. Ker če sem prej lahko luftirala, brezskrbno študirala in potovala, so bila leta po tridesetem tista, ko sem sama od sebe pričakovala (in tudi drugi od mene), da bom naredila nekaj ključnih potez, ki bodo vplivale in začrtale mojo smer nadaljnjega obstajanja. Čas pomembnih odločitev in prvih gubic. Planiranje novih življenjskih avantur, prva razmišljanja o reprodukciji, reševanje anket v kategoriji od 30 do 35 let, rekreiranje za vzdrževanje kondicije, prehranski dodatki, serumčki za vsak predel obraza posebej, kontolirano in zadržano hranjenje, pitje, kajenje in obnašanje, kupovanje dragih ličil, kvalitetnih oblačil in ornk čevljev. Alias staranje. Verjetno sem si zato zadnjič (da NeBom preveč pasala v formo in vsebino procesa staranja) na garažni razprodaji kupila dve poletni obleki, vsako v vrednosti ene sladoledne kepice ta boljše pistacije ob Ljubljanici. Za optično varko.
Staranja se sicer (še) nikoli nisem zares bala. V resnici sem se počutila ta prava Jaz šele po dopolnjenem tridesetem. Ostala sem ista, kot prej, a takrat, po tridesetki, je prišel čas mojih odločitev, ločenih od vseh, svobodnih, izven, preveč na gladko pobrušenih, trdih lesenih okvirjev. Takrat sem končno zadihala in zadišala po mojemu okusu. In časa nikakor ne bi prevrtela nazaj v dvajseta, v obdobje evforičnih odločitev z vsemi simptomi infantilnosti. Bilo je lepo. A, ne, hvala.
Ko gredo vsi v desno, gre Ona v levo. Ko vsi poslušajo, ona govori. Ko vsi sedijo, ona stoji. Ko gredo vsi do črte, jo ona prestopi. Bistra, nasmejana, nezakomplicirana, nesramežljiva, iznajdljiva in pogumna. Vse to, kar jaz pri sedmih nisem bila. In tudi ne večina moje ponižne generacije, ki je odraslim samo kimala, v šoli, doma in kasneje v službah. Moje diametralno nasprotje. Popolno.
Zadnjič sem našla kasete od kamere in po prevrtavanju fast forward ugotovila, da imam ure in ure dolgočasnih, a nostalgičnih posnetkov, ko je bila ona še čisto mala dojenčica, kjer je na vsake pol urce premaknila svoje prstke ali komaj slišno rekla A. In jaz sem zraven cvilila in navdušeno ploskala. Bila je nezahteven dojenček. Jaz pa novopečena, vzhičena (blesava) mami.
Ko je shodila je takoj začela teči in plezati. In se do danes nikoli ni ustavila. Bila je vsepovsod, gor in dol in na več koncih hkrati. Psihologinja jo je opisala z besedami “dobro energetsko opremljena”. Hitra, spretna, neustavljiva, vedoželjna. Neštetokrat sem jo lovila po centru Ljubljane in brisala sladoled s hlač in kril mimoidočih. Po trgovinah sem vračala in zlagala izdelke na prodajne police in jo vlekla dol z ležeče izložbene gole lutke (v delu), na katero se je pristavila, da se bo tako malo podojila. Za malico. Takrat sem se privajala na to, da sem njena mami.
In neznancem sem se, med tekom za njo, opravičevala, ker je po Čopovi brez opozorila talala petke in male otroške nasvete, na klopci na prešercu pa brez sramu ogovorjala gospode s trebuhi, če morda kdo od njih pričakuje dojenčka. Gospe v vrsti za kruh je spraševala, zakaj imajo kratke, čisto prekratke lase, zakaj so kupile avokado (in če jim je fin) in zakaj nimajo lepo nalakiranih nohtov, kot jih ima ona. In jih ponosno kazala. Takrat sem se privajala na to, da sem njena mami.
Sedem let materinstva. Sedem let brez spontanih nočnih izhodov, sedem let brez filmskih vikend maratonov, sedem let brez opitih vikendov, sedem let brez spanja do kosila, sedem let brez nekontroliranega in neplaniranega vsakdana, sedem let brez mirnega pitja kave, sedem let brez mirnega česarkoli…najlepših sedem. Z njo. Ker je bilo vse, v resnici, popolno in pa popolnoma drugače, kot sem si v glavi začrtala.
In z Malim, ki bo kmalu ena, greva vse še enkrat lepo od začetka. Kako se veselim. A se privajam na to, da sem mami – zdaj še njegova. Saj nama bo šlo. Naj najprej #sedem. Pa začniva.
ENA