Prejšnja super sreda. Na soncu vroče za popizdit. In kot vsak teden, jaz in par prijateljic (slučajno vse hkrati na porodniški, ne, nismo se dogovorile) z našimi driskicami kofetkamo na petkovšku ob Ljubljanici. Dopoldan. Ker lahko. Ker smo fraj, vozičkarice (fuj, nujno se moram domisliti kak drug izraz).
Tisto super sredo smo imele še en super dober razlog za nazdravit, za spit šampanjec ob kavi. Dve od petih, doječi, a mamici v drugo, zato brez zadržkov. Dva, prosim! Šampanjec pred dvanajsto. Zakaj pa ne. ČinČin na rojstvo in na rojstni dan.
Ker se tako vsak teden premikamo sem in tja iz enega brega Ljubljanice na drugi, so nas zadnjič ujeli fotografi na Odprti kuhni. In v časopis so pod fotografijo, nas vozičkaric, zapisali – Skupina mladih mamic…Thanks! In pa smeh, za tole – mlade mamice. Ja ok, če se primerjam z Janet Jackson, ki je rodila pri petdesetih, sem jaz, ki sem tik pred ta zelo odraslo, ta zelo okroglo, še mogoče mlada mamica. Za dženet. Obe naju bodo pa imenovali StarejšaGospa, ko bodo najine driskice na faksu. No, ampak, baje, da so štiridesete itak nove tridesete (hura) in tridesete nove dvajsete…hm, hja, noja.
Res je to, da smo si ženske uspele priboriti še dodatnih deset let za uživanje, za potovanja, za spontane žure do jutra in za brezskrben vsakdan brez odgovornosti. To smo si priborile. Dodatnih deset let svobode predno rečemo DA familijarnemu življenju in DA družinskemu allinclusive paketu za potovanje v neznano. Z veliko prtljage. Brez povratne karte. Ker povratka ni. Mami lifestyle z vsemi obveznostmi smo premaknile iz petindvajset plus v petintrideset plus. Gub na obrazu pa, žal, ne nazaj v dvajseta.
Ampak gubice gor, gubice dol. Ko si novopečena mami in si hormonsko neuravnovešena čudakinja, je zadnja na tvojem spisku skrb, kako se ti je poglobila smejalna guba.
Ko vozičkaš je pa to tvoj prosti čas za druženje in sprostitev. In ta dragoceni čas ti nihče ne more pokvariti. Vozičkarice na pohodu, prihajamo, s svojimi princi in princeskami. In nič nas ne ustavi. Zagnano proti cilju, vsaka s svojo inštalacijo.
Tisto super sredo sem, skrita za svojimi sončnimi očali, opazila nejevoljno obračanje z očmi enega dekleta, ko smo zraven nje parkirale naše vozičke. Če in ko bom jaz pila sama kavo na petkovšku, jih bom, zelo verjetno, tudi. Ker bom hotela mir ob svoji fini kavici in zraven ne bom hotela poslušati napaljenih vozičkaric. Zato, ja, te razumem.
Ker, ko se zberemo, je to ves čas eno samo vriskanje in piskanje. Dramatični iiiiii, oooooo, jooooj in areeees. Nekontrolirano, preglasno in moteče za druge. A sproščujoče za nas. Aaaaaaa!
Ko izberemo lokal, ki bo naslednji dve uri naš kraj zabave in nočna mora za ostale, se vedno najprej lotimo nove razporeditve miz. Vlečemo levo, desno, ružimo. Zasedemo kako mizo več in pa po dva stola za vsako. Ker kaj, dodatnega rabiš za boršo z vsem brez česa ne gre. Robčki suhi, robčki mokri, tetra plenice, navadne plenice, flaške, lončki, dude, ropotuljice in pa termoska s kuhanim (na pari) bio korenčkom. In še marsikaj drugega brez česa vozičkarica enostavno NeMore!
Ko končno uskladimo položaje in smo zadovoljne z novo razporeditvijo miz in stolov, vsaka še parkrat obrne voziček, da ga naštima v tisto najbolj ta pravo pozicijo in sicer tako, da lahko driskico nonstop gleda. In da je ravno toliko na soncu, da vsrka vitaminček D, a s svojo nežno glavico v senčki, da jo sonce ne moti. Da lahko dalje mirno spi. In to čim dlje, če se da. Da lahko mami pije kavo (in šampanjec). Čim dlje. Če se le da.
Naročamo kavo, veliko kave (odvisno od pretekle noči), vodo, veliko vode. In vse naj bo hitro, najhitreje, prosim, ker nikoli ne veš, koliko časa ti je ostalo za sedenje brez princeske v naročju in brez princa na joški. Ko si tako v družbi sovozičkaric je, poleg antistresne terapije, še zelo praktično, saj greš lahko kadarkoli lulat in lahko ješ svoj rogljiček…če te tvoj princ grdo ne gleda iz sosednjega naročja. V tem primeru te bo pa tako in tako minilo lulati. In jesti.
Sledijo pregled dogodkov in tedenskih novosti, izmenjavanje pomembnih informacij, glasne, preglasne diskusije, hitro menjavanje tem in govorjenje ene čez drugo (to ta zadnje O-bve-zno!). In smeh. Petkovšek se trese za vsaj šestko po Richterjevi lestvici. In čaka, da mine. Naj že mine. Naj že enkrat izgine.
Super sreda je bila. Na soncu vroče za popizdit. Ko smo se vozičkarice (fujfuj) razšle sem šla sama še enkrat čez petkovška, počasi v smeri proti domu. Nafilana z žensko energijo. Mali v vozičku je spal. Oči so se mi zarosile od vsega lepega. Občudovala sem čudoviti prizor ob Ljubljanici. Lepi ljudje so uživali v svojih kavicah. In vse je bilo mirno in tiho. In vse je dišalo. Dišalo je po mojem mestu. Lepem. Takrat sem zaslišala pomlad.