NOBODY’S WIFE
Ja, seveda, sobota je. In maj. Sezona porok se je začela!…sem na glas komentirala medtem ko sem skozi spalnično okno opazovala karavano avtomobilov, okrašenih z baloni in mašnami, na poti z ljubljanskega gradu. Lepo, lepo. Poroke mi vedno narišejo nasmešek na obraz. Pri poročnih obredih pa zmeraj dobim solzne oči. No, v resnici, ponavadi, kar fajn cmeram.
V življenju lahko na prste ene roke prešteješ dogodke, za katere lahko rečeš, da so pa res Tvoj Žur. Poleg diplome, okroglih 30 in 40 (ta okroglim po štiridesetem ne rečemo več žur. Ti misliš, da je, pa, lej, ni), je to sigurno poroka.
Spomnim se, kako smo v službi kričale od veselja, ko je na dan prišla novica. Poročim se! In leto kasneje še sodelavka. Poročila se bova! Spet vriskanje. Sodelavec iz drugega konca hodnika je priletel, če je kaj narobe in če katera potrebuje umetno dihanje in bil potem razočaran, ker ga, seveda, nismo, in komentiral, če smo kaj takega skadile, da tako vriskamo, za eno (brezvezno!) poroko. Ma, daaaj. Punce pač ne rabimo prepovedanih substanc zato, da smo zviznjene in malo nore. To pri puncah pride kar tako – zelo nečural. Sploh pa je poroka ta pravi razlog za tako evforijo. Vseee nam moraš povedati! Kje bo in kdaj, kakšna bo obleka, pa čevlji, in frizura, in prstan, in kam boš šla po najlepši šopek. Poroka projekt in mala panika. Guglanje in listanje poročnih revij. Poroka bo. Zakon bo!
Nekaj sanjskega in filmskega je na porokah, da si že kot deklice, in kasneje kot punce, vsaj enkrat (oziroma ok, dovolj bo, če Samo in Le enkrat) s cmokom v grlu in z iskrico v očeh želimo reči I DO, oziroma malo manj filmsko – DA. Filmi, sicer tisti ta čip, ki so se končali s hepiendom, in to še s poroko, so mi bili vedno najljubši za katarzičen jok in za aranžirano goro robčkov.
Spomnim se tistih prvih romantičnih filmov iz osemdesetih, ki sem jih še kot smrklja gledala in to po večkrat (B produkcija, posneti na VHS kasete), kjer je zaljubljena tamlada izgledala kot en vzhajan beljak, z največjo in najbolj natupirano frizuro. Čeprav sem bila takrat jaz smrklja – upornica (bolj na ven), alternativka in sem glasno pljuvala po vseh domačih rompompom ritmih in pocukrani romantiki in sem si na moj zgonjen vojaški ruzak raje risala smrtne glave, pisala Anthrax in Slayer, sem doma, na skrivaj, ob teh blesavih filmih, jokala in sanjarila.
Kasneje na faksu sem bila v odrasli kulerski fazi emancipacije in vzvišenosti nad vsem, kar bil lahko omajalo mojo neodvisnost in samostojnost. In ko sem se enkrat samo približala temu, da me je nekdo hotel formalno (z)vezati, sem pobegnila. Nobody’s Wife sem veselo prepevala svojo himno. Še sedaj si ne predstavljam, da bi se tako zresnila že v mojih dvajsetih. Ni šans. Če sem takrat samo pomislila na nekaj, kar bi omejilo mojo hedonistično svobodo, ali če sem pomislila na kaj preveč zavezujočega, kot je to Zakon, sem v trenutku zapaničarila in zbežala. Da bi me nekdo ves čas hotel držati za roko in me davil. Uf, ne. To je za tiste, ki jim je v življenju samo do poroke in družine. Uf, ne, ne, to ni zame, sem si mantrično ponavljala.
Midva sva bila deset let skupaj, predno sva naredila žurko za najinih okroglih deset in se poročila. Ne bom rekla, končno, saj je poroka prišla ravno ob pravem času. Morda sem morala najdet svoj jaz, da sem dojela, da poroka ženske ne ponižuje, ampak ravno obratno. In ne, nisva se poročila zaradi najine TaVelke (ne razumem konfuzije, da se zaradi drugačnega priimka ne bi vedelo h kateri mamici paše otrok), in tudi ne zaradi drugih. Po desetih letih (sploh če si 35 plus) se poročiš samo zaradi sebe. In ja, zato, da si narediš dobro žurko. In to po tvojemu okusu. Ne po tetkinem.
Zdaj sem glasna zagovornica porok in če bova skupaj sedeli na kavi in bo tema Poroka Ja ali Ne in boš oklevala ali je poroka sploh nekaj zate, te bom jaz sigurno z največjim entuziazmom prepričevala, da je ves potraten čas in denar, ves ta kič in cirkus in vsa darila, ki jih nimaš kam postaviti in obesiti, nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi. Ker se je poročiti enostavno lepo.
Za nekatere, še posebej za moške (in ne samo za moške), je pa poroka nekaj nepomembnega in je to SamoEnPapir. Če ženska tudi tako čuti, potem je to, seveda, v redu. V nasprotnem primeru, pa ni ok, da jo on in okolica prepričujejo, da je vseeno ali živita v skupnem gospodinjstvu ali kot mala uzakonjena skupnost, ker je to za njih SamoEnPapir. Če zanjo to ni.
Ker vsemu in vsem v mojem vsakdanu poskušam najdet vsebino in nek pomen, zame nikoli nič ni SamoEnPapir. Tisti SamoEnPapir o zaključenem faksu, pa tisti SamoEnPapir v denarnici od moje TaVelke, pa tisti vsi SamoEniPapirji in papirčki, na katere zapisujem zamisli, projekte, sezname za trgovino, opomnike, sporočilca in pa ta SamoEnPapir, kjer piše, da sva midva, ti in jaz, mož in žena. Vse to zame ni SamoEnPapir. Vsak papir ima svoj namen, pomen in je pomemben za mene, za vezo, za mojo samozavest in za moj ego.
Seveda, če nekoga nimaš rad, ga v zakonu še naprej ne boš imel. Papir tega pač ne more popraviti. Tako kot ti papir o uspešno opravljenem doktoratu ne da pameti, če si idiot. Potem si samo dr. Idiot. Idiot s papirjem. Vemo, da ti SamoEnPapir ne more dati ljubezni, če je do nekoga ne čutiš, in ti ne more dati pameti, če si kreten in tudi ne stila, če ga nimaš. Vse to ali imaš. Ali pa pač nimaš. Za vse to SamoEnPapir ne bo odgovoren. In ne zaslužen.
Moja TaVelka me zadnje čase velikokrat vpraša kaj o porokah. Vse jo zanima. Ona že ima svojega izbranca in si ne bo premislila, pravi. In v to je zelo trdno prepričana. Ko ji povem, da je do poroke še zelo daleč (in res upam, da zelo, zelo daleč) in kaj vse se bo še vmes zgodilo (moj recept – naj bo veliko napačnih, da najdeš ta pravega), me ignorira. Ona je prepričana, pri šestih – seveda, da je njen ljubi to-to. Veliko bolj, kot sem jaz sedaj (stara koka, dobra supa) prepričana v karkoli.
Ja, z leti pride do tega, da si dolgočasno in preodraslo skeptičen do vsega in se predobro zavedaš, da nič ne veš, in nisi več tako zelo prepričan v karkoli. In nič ni za vedno in za večno. Verjetno je pa ljubezen edina ta, ki pa ji bomo vedno in ja, tudi večno, govorili I DO oziroma DA in ji bomo vedno znova dali novo šanso. Ker si zasluži. In ker si to zaslužim. V dobrem in slabem.