MOŽGANI NA BALIJU, TI PA…
Živel prvi maj! In živeli prosti dnevi. Kako se vsako leto veselim prvomajskim praznikom. Poleg pobega iz mesta so prvomajski ena mala dopustniška uvertura v prihajajoče poletje. Maj je res najlepši, poleg vseh petkov v letu, I’m In Love, kar konstantno.
Maj ima res nekaj magnetno privlačnega v sebi, da si kar ves čas malo zatreskan. In jaz, zaljubljive narave, kot sem, pridem maja na svoj račun. In sem zatreskana v najlepša jutra, v prvo jutranjo kavo, ki jo končno lahko pijem zunaj v pižami (zavita v dekco), v nove pomladne majčke, v nove lahke čeveljce, v našo cvetočo češnjo…v vse in vsakogar. Ona pa v simpatičnega kelnarja.
A letos prvomajski dopust rabim še bolj kot kadarkoli doslej. Rabim dopust od porodniškega dopusta. Dopust od dopusta. Sigurno se je kak moški šovinist tako genialno domislil, da porodniški rečemo dopust. Če bi bila porodniška dopust, potem se ne bi včasih kar veselila, da grem nazaj v službo zato, da se malo Spočijem! in po enem letu končno spet spregovorim v jeziku nas odraslih, se zjutraj oblečem (in to ne v udobna oblačila za doma), se umijem (še pred dvanajsto) in grem od doma in to kar SAMA, z ENO MAJHNO torbico in grem počet nekaj zelo odraslo pametnega in zelo odraslo plačanega. Nekam, kjer lahko tudi spijem kavo. Sede. In pojem malico, ki jo je skuhal nekdo drug. In to ne na pari. In to ne brez soli.
Seveda si ne predstavljam, kako je mamam drugod, kjer morajo v službo precej prej kot jaz in so primorene pustiti dojenčka v naročju nekoga drugega. Že separacija pri enemu letu je prekleto težka, a nujna. Za oba.
Porodniška je čudovito obdobje, a obenem naporno za žensko psiho in pa definitivno to ni noben lagani dopust. Mogoče je le dopust za tvoje možgane, ker te za eno leto zapustijo, bye bye, spakirajo kovčke, odletijo na Bali, ležijo na plaži, počnejo absolutno nič, objavljajo fotke na tvojem profilu s heštegom možganinaoff in ti kažejo sredinca.
V času porodniškega “dopusta” (moron, idiot!!! pa TI bodi celo leto in pa 24/7 na Takem dopustu) te čustveno doleti prav vse. Od stanja blaženosti do blaznosti, od evforije do apatičnosti, od smeha do neutolažljivega joka (tvojega), od nepopisne sreče do čudnega občutka osamljenosti, pa čeprav nikoli nisi zares sam. Ja, lepo je. In, uf, naporno je. Pa Ti hendlaj vsa ta dramatična čustvena stanja in pobesnele hormone!(MaloFeminizmaNeŠkodi).
Vedno sem občudovala ženske, močne, neustavljive in vsestranske, ki so znale vse tako dobro organizirati (planning rules) in so spretno usklajevale materinstvo, gospodinjstvo in službo in so, poleg vsega, še izgledale tipitopi. To se mi je vedno zdelo tako nobel. In vedno sem hotela biti Jaz ta super ženska, gospodinja in mami, 3v1 in to vedno z lepo frizuro (brez narastka), vedno popolno naličena in zrihtana. To se mi je od nekdaj zdelo tako TakšnaBomJaz in tako ravno prav odmaknjeno od stereotipa mamaste gospodinje, ki je v novi življenjski vlogi posvečena “samo” družini in ji je to kar dovolj? (čeprav JE več kot dovolj). Ampak to nikoli nisem želela biti. In še vedno nočem biti.
A prav nič ni glamuroznega v tem, da, ko se dogovarjaš za jutrišnji sestanek, nosiš jokajočega otroka v naročju in ko odgovarjaš na maile zraven z mučilno napravo Malemu izsesavaš zeleni smrkelj, medtem pa na štedilniku kuhariš tri kile bolonjeza (ki bo v naslednjih tednih tvoj lifesaver), v ozadju pa poslušaš večno ropotanje ta zoprne cimre centrifuge.
In nič ni glamuroznega v tem, da usklajuješ logistiko službenega urnika z urnikom pediatrov, zobarjev in vsemi popoldanskimi aktivnostmi svojih malih driskic. Pri tem pa se z vsemi silami boriš za svojo dnevno dozo svobode. Da se urediš.
In ja, prav nič ni glamuroznega v tem, da, medtem ko zdaj na plaži pišem tale tekst, z eno roko potiskam voziček sem in tja (že dobro razvit tik), da Mali končno zaspi, z zobmi pa odpiram sladoled moji ta Velki, ker ne gre in ne gre. Bedasta embalaža. Pri vsem tem pa niti najmanj ne izgledam glamurozno.
A počutim se izpolnjeno in srečno. Ker sem prav tam, kjer hočem biti. Naložena kot šerpa, a s tem tekstom v glavi. Ali pa sem srečna samo zato, ker je maj? Ja, morda je samo to. Maj je. In sem Vanj zatreskana. Konstantno in zelo.
#maj #Iminlove #thecure #možganinaoff #malofeminizmaneškodi #porodniška #urbanamama