Preden smo postale mame, smo prepotovale kar nekaj sveta, se znašle na najbolj zatucanih dalmatinskih otokih (brez vodnika Kako preživeti v divjini), se izgubile in se prerodile v največjih svetovnih metropolah, preštudirale kar nekaj metrov napornih in težkih knjig, delale vse, svašta in povsod, se nemalokrat utapljale v najbolj nemogočih in na videz brezizhodnih situacijah in jih samozavestno reševale. Kot Lara Croft. Z malo več oblogic, a enako brez strahu.
Ko pa dobiš majhno dišečo bebico v roke je kot da bi ti nekdo v trenutku zradiral spomin, izbrisal vso znanje, vzel vse izkušnje, odvzel ves pogum in vso samozavest. In izgubiš kompas. In razum. In se ne znaš samostojno odločiti niti o tem ali je danes zunaj primeren dan za kapo ali je dan za brez kape. In mu jo daš desetkrat gor in desetkrat dol. In še na koncu ves čas dvomiš v svojo odločitev. In tako ena navadna kapa (luštkana lepa kapica), gor in dol in gor in dol, postane tvoj glavni jebeni problem.
In si evforična, negotova, občutljiva in dovzetna za prav vse. Za nepotrebne nakupe, za vse nasvete (nasveti novopečenim mamicam so najbolj delikatna zona somraka…just don’t do it!), za vse skupine, vse forume in bloge, ki imajo v imenu dve magični besedi – Mama in Otrok. Ker na tako veliko dozo ranljivosti in občutljivosti pač nisi bila pripravljena. In te, brez opozorila, raznese. Bum.
In kupuješ stvari za katere On pravi, da jih sploh ne potrebuješ. Pa ni res. Res ni res!
Senčnik za otroški voziček. Res ni res, da ga ne rabim. In res ni res, da se ga ne da lepo naštimati. Rabim. Ogledalce za nadzor otročka v avtu. Rabim. Ker rabim OgledalceZaNadzorOtročkaV
In guglaš po forumih, se vpisuješ v vse možne mama skupine. Da ti slučajno ne uide tista ta pomembna, ta ključna informacija. Da boš na tekočem z vsem.
Zakaj moj dojenček ne spi. Zakaj moj dojenček joka. Kako joka. Zakaj tako joka. Kdaj se bom naspala. Kdaj bom postala spet normalna. Bom sploh kdaj še normalna? In kaj in kdaj mu dam za jesti. In kaj in kdaj za piti. In kako ga dvignem in obrnem in stisnem in…dobri ljudje na forumih, rabim vaše najbolj hitre in najbolj pametne odgovore!
Rabim, rabim, rabim.
Potem se pa enkrat, kar naenkrat, vse to preneha. Po letu ali dveh. Ali pri drugemu otroku. Takrat se sprostiš in samo še uživaš. V materinstvu. In spet začneš zaupati vase. In se ponovno spomniš, kako ti je ime in kdo si. In se lotiš vsega po svoje. Kot nekoč. Kape danes ne bova dala gor, Mali moj. Tako. Rešeno v sekundi.
In več ne rabiš, rabiš, rabiš.
Naša soseda je začela pisati doktorat, ko je imela tri majhne otroke. Če ga ne bi, da bi znorela! je rekla. To mi je bilo takrat povsem nerazumljivo. Od kod ji energija? In čas? In pa volja ob treh otrocih?
Zdaj jo popolnoma razumem. Ko imaš male driskice, je ukvarjanje s sabo in s svojim umom v kakršnikoli obliki nekaj najbolj sproščujočega in nujnega in je edini način za ohranitev zdravega razuma. Ali za to, da ga zopet pridobiš nazaj. In je edina prava pot do tega, da postaneš najboljša verzija sebe in najboljša mami svojim malim driskicam. Najboljša ti. Brez (pretiranega) guglanja.