RAZPAD SISTEMA Z DVEMA
Fuzbal in dramatično predinfarktno stanje sta mimo. V redu. Kolinda in njene trepalnice lahko slečejo svoj premočen kockasti outfit. Tudi v redu. Jaz sem ena tistih, ki nima ravno pojma o fuzbalu (moj bik mi vedno znova mora pojasnjevati osnove, ker vsaj enkrat med vsako tekmo preuranjeno skačem in ploskam za napačno ekipo. “Ni kot za TVOJE” mi stotič potrpežljivo pojasnjuje. MOJI so ponavadi stvar trenutnega navdiha in estetske presoje, katera enajsterica ima več TaLuškanih, kar pa na hitro ocenim med njihovim ponosnim petjem državne himne). Ampak, ko pride do zadnjih tekem pred grand finalom, ne spustim niti ene, navijam in tulim, kot najbolj vatrena navijačica. Dajmooo! Škoda, ker finala nisem gledala na morju in blagor vsem, ki ste ga. Blagor v vsakem primeru. Ker ste na morju.
Te dni počivam. Planiram. Pišem. In vse to troje počnem nekje med deseto zvečer in sedmo zjutraj, ko oba otroka spita. Ah, kako lepo je, ko spita. Prvič imam obe driskici hkrati doma, od jutra do mraka, in vsak od njiju fura svoj scenarij. Jaz pa, več kot očitno, nisem avtoritativen režiser tega akcijskega filma, ampak maskerka, ki brezglavo teka za enim in za drugim in jima v pavzi, med snemanjem, stoje popravlja šminko. Ne vem, kateri dan v tednu je. Niti datum. Večino časa niti kako mi je ime. Vem samo to, da smo julija in da se približuje prvi rojstni dan od Malega. In da so vatreni srebrni. Bravo. Ostalo, pojma nimam. Niti ne sprašuj.
Teh ta dolgih počitnic, ko bom jaz z obema ves čas skupaj, sem se tako veselila, saj gre jeseni vsak po svoje. Mali v vrtec, TaVelka v šolo, jaz pa nazaj v službo. Zamišljen poletni scenarij je bil zato skrajno uživaški. Jaz, ZenUrbanaMama, se sprehajam v lahki poletni oblekici, Mali v vozičku MIRNO in SEDE občuduje svet okoli sebe, TaVelka HODI ob meni, sami prijetni pogovori, idila, oh. #lovemylife
Aha.
Po družinskem dopustu sem šla takoj sama z obema na krajše počitnice k prijateljici. Plan v moji glavi je bil brez negotovosti in brez strahu (kljub temu, da mi je frendica, mami dveh, na WhatsApp napisala “dobra si, da greš sama z obema, hrabra mama”). Tam, kjer smo bili, sem bila že večkrat. Prijateljstvo pa traja že dvajset let, torej, v tem smislu, tudi ne bo nobenih presenečenj. Varna domača zona. In seveda bo vse v redu. Zakaj ne bi bilo? Kaj gre lahko sploh narobe? OK, kaj vse NI šlo narobe? Saj smo uživali, a zaradi nepredvidljivih situacij in nenehne akcije, sva si s frendico vsak večer, ko so šli, moja dva bandita in njena šestmesečna dojenčica, spat, ob alkoholu čestitali, da sva, kljub vsem dnevnim peripetijam (in bolečemu križu), preživeli še en dan in da smo vsi živi in zdravi. Živi. Zdravi. Hajfajv.
To je tisto, ko si zamisliš famozen plan v glavi in potem neangažirano pustiš, da se vse dogaja spontano in te dan povozi, in driskice te pohodijo, ker nisi sam prevzel kontrolo. To je tako kot, če na žuru play listo prepustiš slabemu DJ-ju in nobeden ne pleše tako divje in dolgo, kot bi ti želel. In se na koncu dneva čudiš, kako ni šlo nič po zamišljenemu scenariju in tudi ne v pravem ritmu in kako je lahko prišlo do razpada sistema. Razpad sistema z dvema.
Vsekakor mi strogost in brezkompromisna doslednost nista blizu. Red mora biti, ampak vzgajanje poslušnosti, ubogljivosti in strahospoštovanja ne glede na vse – alias vzgoja moje generacije – se je več kot očitno TUDI izkazala za neuspešno, ane. Ane? Zato me pri vzgoji večinoma vodi instinkt in kadar mi stvari uhajajo iz rok, ker se mi preprosto NeDa (zlasti poleti, ko mi je vedno in večno vroče, tudi zdaj, ko drugim to ni), se delam, da furam skandinavski model permisivne “vzgoje”, ki je skrajno liberalen in pa disciplinsko nežen, brez ultimatov in brez kazni. Aha, ja, severnjaki, njihova siva eleganca in vzgojne utopične teorije so krivi (nekdo mora biti, AndNo!ItsNotMe), da naši počitniški dnevi v troje (medtem, ko oči pridno dela) izgledajo vse, samo zenovski ne. Mame malih driskic take dneve zelo dobro poznajo. A vse to mine. Hitro. Še prehitro.
Mali izvaja kaskaderske trike, se plazi, pleza, skače in se meče. Brez strahu. Z navihanim nasmehom (me bo že mami ujela). Skače iz vozička, vstaja in skače na glavo iz stolčka, s kavča in iz naročja. Jaz ga lovim, diham, komaj. Odpira omare in predale, zlaga posodo, rihta elektriko in sortira kable. Poleg petintridesetih obrokov, ki jih dnevno poje, malica daljince, kocke, papir in Lolo (morskega prašička). Pazim, vlečem, rešujem, tolažim (njega in sebe), previjam, dojim. A saj ste mi obljubili, da TaDrug sigurno ne bo tako živ, kot je bila TaPrva. Diham.
TaVelka kotalka, plava, poje, nastopa. Striže in frizira barbiko, mene in Lolo (zdaj smo petčlanska družina, ane, mami), se preoblači, liči, je petintrideset obrokov na dan. Jaz ji pomagam, včasih kot konj in včasih kot dreser, kuharim (to pa nisem edina – sta mi sodelavki poslali sliko, vsaka svojega lonca, ne lonca, kotla! z bolonjezom, ki se kuha za večmesečno zalogo), perem, obešam, zlagam, brišem, usklajujem, delam vse z eno roko, z levo nogo in z vsemi zobmi. Dom, vrt, igrišče, center, dom, vrt, igrišče, center, dom,…predihavam. Diham.
Moram poklicati svakinjo, mami štirih (starih od nič do šest), kdaj diha, kako diha, če sploh diha.
Drugače se imamo pa prav fajn in uživamo v počitnicah.
Zen.
P.S. Nana, kdaj se dobiva zvečer na metelkovi? Rabim. ASAP