Kaj mi je bilo tega (spet) treba?! … sem se v soboto (sicer nežno) tolkla po utripajoči in težki glavi medtem ko sem se gledala v ogledalo in se pri tem skoraj zjokala. S prsti sem potipala moja upadla lica, ki jih je prekrivala dehidrirana koža, kot da sem lepotni spanec (ki ga pogrešam že leta) prespala kar v solariju.
Če bi bila sama (brez malih driskic) bi, seveda, tisti in naslednji dan preležala v postelji. S spuščenimi roletami bi sosedu Kitajcu po telefonu dajala navodila kam čez cesto in gor po stopnicah naj mi dostavi kislo pekočo juho in jed številko tli, aha. Vrata bi odprla le toliko, da bi lahko vrečko z naročeno hrano in podarjenim riževim žganjem (ali še huje – koledarjem iz bambusa) zagrabila in v dlan vljudnemu kitajčku potisnila dvajsetaka, preden bi mu brez Hvala in na svidenje! pred nosom zaloputnila vrata. Revež bi si mislil, da v temnem zaroletanem stanovanju živi čudakinja z vsaj osmimi mačkami. Ja, ampak dnevna svetloba bi mi samo zadala dodatne bolečine. Telefon bi utišala in za ves zunanji svet bi bila nedosegljiva. Vsaj do naslednjega dne. Zakon! Ampak ta scenarij, seveda, se ni zgodil. Že leta.
Kaj se ti nahuje lahko zgodi po prekrokani noči? Ja, družinsko kosilo, ane? Ta je definitivno na prvem mestu. Na drugem je pa to, da se, še preden odpreš svoje krvavo rdeče oči, spomniš, da že nekaj časa ne živiš več sam, ker te je iz okajenega sna prebudilo preglasno vriskanje tvojih malih dveh driskic in brnenje besnega plastičnega dirkalnika, brrrum brrrum. O, neee.
Komaj sem se zvlekla do kuhinje in v krču (kot da so mi štete zadnje minute) prosila mojega Bika, naj mi nalije svežo kavo iz kafetiere in vodo. Umetno dihanje tudi ne bi bilo odveč. Zoprna, ker zunaj sije sonce, nervozna, ker je tisti dan še treba veliko postoriti, povožena, ker spet nisem upoštevala osnovnega pravila, ki se ga je po tridesetem, sploh pa po štiridesetem! treba striktno držati in sicer da med veselim nazdravljanjem od ena do deset (in do jutra) vmes konstantno piješ vodo.
Kaj mi je bilo tega (spet) treba?
Večer se je sicer pričel zelo prefinjeno in nadvse elegantno z zlatimi krožniki na katerih se je zvrstilo pet hodov neverjetnih kreacij in božanskih okusov. Ne zgodi se velikokrat, da draga restavracija ne ponudi samo lepo prezentacijo običnega, s hormoni nafilanega, piščanca in prenapihnjeno zgodbo na prevelikem krožniku. Ob lepem razgled na dih jemajoči lestenec in decembrsko Ljubljano smo nazdravljali s penino in rdečim vinom, nadaljevali pa z najboljšim gintonicom. Hja, ko nisi več dvajset plus, že dobro ločiš med dobrim in slabim ginom in ceniš predrag minimalizem s pokapanimi pikicami na krožniku. Daleč so že ti časi, ko smo se na klopcah ob Ljubljanici zadovoljili z grajcem, slabo vodko in nečem, kar se je pretvarjalo, da je ta pravi pomarančni sok. Po razvezanih jezikih sem izvedela, da so nekatere urbane legende vseeno resnične. In da sončnica nikoli ne bo več sončnica. Ampak, v redu. Prežvečila, komaj pogoltnila in pa pozabila. Za vedno.
Kaj mi je bilo tega treba? Zabava do jutranjih ur, zakaj pa ne? Preveč naročenih rund, zakaj pa ne? Nažican cigaret ali dva od sodelavke, zakaj pa ne? Ampak najbrž sem pa ja že toliko pametna in izkušena v teh letih, da bi ob pobegih do jutra in obhodu ljubljanskih kafan lahko vsaj malce upoštevala nekaj pravil obnašanja za odrasle.
Torej, draga – malo nora, malo zmešana!
“Ok, samo še enega, potem pa res grem!”, je vedno slaba ideja. Vedno. Ko tretjič v istem večeru slišiš Proud Mary, takrat ponosno in dostojanstveno (dokler nekaj malega dostojanstva še imaš) pobegni domov. Ker od Meri naprej bo šlo vse samo še navzdol. Čao!
Masten burek na bavarcu ne bo zradiral vseh tvojih gintonikov, vina, penine, kuhanca in kuhanega gina. Pomaga pa. Leta izkušenj niso kar tako za v smeti, ane, ane?